Besede za srce

Tu, pod nami, v naši garaži, so mleko in moka in riž … Tu, pod nami, so majhni tega sveta. Morda bi spet lahko govoril o neenakosti današnjega sveta. O večanju bogastva bogatih in revščine revnih. Lahko bi preletel časopise, ki pozabljajo na slednje. Lahko bi se ustavil ob naši oglasni deski v veži in nekje v ozadju ugotovil, da to nikakor ni od nas oddaljena zadeva, temveč da so materialno revni tudi dejansko sredi med nami. Kot ubogi Lazar. Toda ne smem pozabiti na cel kup revežev današnjega sveta, ki jih sicer ne vidimo pred vrati, kakor ubogega Lazarja, ampak za mizo. Tiste, ki jim nič ne manjka; ki se oblačijo v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostijo (prim. Lk 16,19). Da, ko zamenjamo svoj pogled in iz zunanjosti preidemo na notranjost, ko gremo na drugi svet , potem se slika obrne na glavo. Naenkrat je bogatin na dnu, revež pa na vrhu. Prepad med tema dvema svetovoma pa ostaja … Prav tisti so (ali smo) namreč pravi reveži. Zanje so mleko in moka in riž ner...

Prav zanimivo se mi je zdelo, ko me je pred tednom dni nek moj veroukar iz 8. razreda (morda celo mimogrede) pobaral, kaj je smisel življenja. Takoj sem popadel njegovo idejo in jo uporabil za naslednjo temo naših srečanj. Za današnjo temo, torej. In res, danes stopim v učilnico, poln pričakovanja, kaj bomo pogruntali. Dobili so celo domačo nalogo, da morajo v desetih stavkih ubesediti, kaj je zanje "smisel življenja". Rad bi videl tvoj obraz, ki to bereš, kako bi se obnašal ob njihovih izjavah. Jaz sem postal malo zaskrbljen. Ne še takrat, potem ko je bilo ure konec ... ko se človeku odpre čas za razmišljanje. Še najbolj sem bil pretresen ob izjavah, da si je treba poiskat službo, se ožent, postati star ... in potem ... umreti. "Samo to?" sem vprašal. Lahko si misliš, kakšen je bil odgovor. Eden od njih je bil tudi, da je smisel življenja umreti ... S čim se polni ta moja mladina?! Ne bi si mislil, kako strašno v-prihodnost-ne-zazrta je naša družba, če ne bi prišel...

Dan, ko sem prvič zapisal: "Čas majhnih želja" v mojo vizitko na gmailu, je bil dan moje bolezni. Seveda z mislijo na tisti znan pregovor, ki še kako drži ... Ko si zdrav, imaš tisoč želja, ko si bolan, samo eno ... Normalno torej, da sem se osredotočil na svojo edino željo ... zato "čas majhnih želja" ... pa sem kmalu opazil, da tega napisa ni potrebno še odstraniti ... ta čas kar ostaja in ostaja ... in z njim moje majhne želje ... Če bi mi torej nekako v teh dneh prišla pod prste kaka radodarna zlata ribica in bi mi zastonj (!) izpolnila (celo) tri želje, potem bile to tri majhne želje ... Prva želja, draga ribica ... zdravje. Ne samo zame. Za vse moje, ki bolehajo te dni ... Pa naj gre za navadno smrkanje, ležanje v vročinski neznosnosti ali za slabokrvnost ;) Druga želja ... da jutri - če že mora - pade malo dežja ... toliko, da počisti, ne da spet vse uniči ... Tretja želja ... da bi znal najti v sebi tiste male želje in zanje prositi ... In bi ribica odplava...

Nikoli si nisem mislil, da je krst tako lepa stvar. Morda sem njegovo lepoto prvič tako močno občutil, ker sem prvič stal ob krstilniku in z vodo pomagal odpreti vrata novega življenja štirim čudovitim otrokom. Smrt je bila to, da, smrt staremu življenju, a začetek novega. In glej, ta veliki dar, da v trenutku zastonj dobiš novo srce ... Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. (Ezk 36,26) Oj, kakšna radost me je prevzemala, ko sem gledal to predanost Gospodu! Ko sem gledal mladost, ki se je odločila popolnoma darovati Bogu. Dominik, Jakob, Lara in Matej niso samo dali, ogromno so dobili ... tako ogromno, da se niti mi, ki smo stali ob njih, ne zavedamo, kako veliko darilo je pravzaprav to. Mislim, da sem ob tem lepem (tu prvič začutim, da je "lep" tako skromen izraz ...) občutil vsaj košček veselja, ki je streslo svet ob Jezusovem vstajenju. Da, praznik NOVIH SRC je bil to! Praznik, ki je tudi nas...

Ko smo že mislili, da počasi razumemo Jezusa, se spet začenjajo njegove čudne, nerazumljive besede. Tudi prilika o krivičnem oskrbniku, ki jo poslušamo danes, spada med te »ta čudne«. Ampak, če si pošteno priznamo, ali vsaka Jezusova prilika (ali vsaj večina od njih) je za naš svet čudna in nerazumljiva? Vendar čudnost prilike o izgubljenem sinu človek še nekako sprejme. Saj gre vendar za dobro stvar, četudi nas malce moti (ne)pravičnost. Toda pri tej priliki, ko Jezus položi v usta gospodarja pohvalo pri goljufanju krivičnega oskrbnika, gre pa že čez vse meje. Mar Jezus s tem hvali goljufanje? In še dostavi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom« (Lk 16,9). Kaj je to? Nas Jezus vabi k slabemu? Seveda ne. S priliko o krivičnem oskrbniku Jezus noče poveličevati nepoštenih del. Saj nikjer ni rečeno, da krivičnega oskrbnika gospodar ni kaznoval, mu naložil plačila tega, kar je zapravil od njegovega imetja. Res pa ga je pohvalil, »da je preudarno ravnal« (Lk 16,8), da se je znašel v ...

Težka Jeruzalemska pot … Ne samo, da se spotikamo ob kamenje, tudi ob Jezusove besede se spotika moj razum. In nenazadnje me preseneti še odziv: ob vseh teh težkih besedah odhajamo t.i. »verniki« ali »pravični« in se mu približujejo cestninarji in grešniki. … Se mu približujemo mi sami. Le da ne več kot »pravični«, ampak kot grešniki. Kot grešniki … Da, šele kot grešniki lahko počasi začnemo obujati minule poti in dejanja … Jim prisluhniti, jih razumeti … vsaj nekoliko razumeti. Dejanja in poti, ki so resda od osebe do osebe različne, pa nas vendarle družijo v eni stvari. Lahko da naša pot v grobem ni podobna poti izgubljenega sina. Nismo zapravili svojega premoženja za neumnosti, tudi nismo živeli razuzdano, niti nismo jedli slabše od svinj. Toda lahko se kdaj pa kdaj spoznamo kot starejši izgubljeni sin … ko si mislimo, da je naša pridnost zveličavna, medtem ko ostaja naše srce hladno za sočloveka. Mislimo, da smo dobri in si v mislih goreče ponavljamo: »Glej, toliko let ti služim in...

Ne, to ni reklama za križ. Je samo spomin na današnji dan, ko v brevirju berem same lepe stvari o križu ... Bolj slaven in še bolj častit kot ceder libanonskih les, na tebi raste žlahtni sad, prinaša vsem življenja dar. ... Pozdravljen, sveti križ, ti čast sveta, edini up, ki daješ mir srca, v nevarnostih rešilno znamenje, drevo življenja, sladek sad rodiš. Zakaj ga torej nihče ne mara? Morda zato, ker je treba, da njegovi sadovi ne zrasejo niti tako hitro kot jabolka, ampak mnogo mnogo kasneje ... Tudi midva jih bova brala šele dosti korakov kasneje ... Morda takrat, ko bova stala pod njim in skušala razumeti, da je le za križem najti resnično veliko stvar - človekovo neminljivo veselje ... ki ga ne razume svet ... Tvoj križ častimo, Gospod, in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo; zakaj, glej, zaradi križa je prišlo veselje na ves svet. Takega veselja pa ti najbolj od srca želim!