Besede za srce

Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja. To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje.  Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamen...

» Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel. « (Jn 11,25)  V tem pomembnem stavku je vse, kar moramo vedeti. Da je namreč naše življenje še vse kaj več kot samo fizično prebivanje, da je življenje v tem, kdo smo, če smo v nekem trenutku res to, kar smo, kaj se z nami dogaja, kaj počnemo in ali je smiselno, kar počnemo. To nam daje razumeti, da je torej naše Življenje res On, ko ga ta vodi in usmerja. In da je torej naša smrt pravzaprav samo v tem, da nismo ob njem, da ne hodimo za njim. Da je Kristus tisto, kar daje našemu življenju največjo možno kakovost .  Zato zgodba o obujenju Lazarja od mrtvih pravzaprav ni zgodba o vstajenju. Je zgodba o spreobrnjenju , kar je v bistvu naše vstajenje: ker je to odgovor na klic ljubezni , ki nas vabi iz naših grobov, iz naših smrti – sovraštva, zamer, užaljenosti, obupa, trme v svoj prav. V tej zgodbi namreč veliko ljudi »vstane«, Marija, ki je v obupu najprej obsedela doma, Marta, ki se je pustila pregovoriti, naj odmak...

» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...

Morda bi realnost našega časa najbolje opisali kar s popularno angleško izposojenko »fake« [fejk], kar po slovensko pomeni nekaj lažnega, ponarejenega, hlinjenega, nekaj torej, kar posnema resničnost, a je v sebi globoka laž. Nekaj, kar naredi človeka slepega, da verjame tistemu, kar vidi, četudi ni resnično. Kajti preko »fake« podob ljudi na spletu, »fake« novic in »fake« obljub smo bolj kot resnici začeli verjeti lažem, ker je postala laž lepša in lažja od resničnosti; ker je takšna, kot si je želimo. Resničnost pa ni.  Sebičnost  Iz tega »fake« fenomena izhaja toliko naših grozot v nas in v naših odnosih. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Ker ljubimo neresnično podobo sveta, drugih in samega sebe, tako težko živimo z resničnim. Se temu, kar je realno, torej grešno, nepopolno in potemtakem povsem nesprejemljivo za naš »fake« popolni svet, vedno bolj odpovedujemo. Prav iz tega nesprejemanja izvira naša uničujoča sebičn...

Dandanašnja usmerjenost vase, individualizem našega sveta nas je prepričal, da skozi življenje zmoremo sami . Da drugega za svoje življenje pravzaprav ne potrebujemo. Še več, da so ljudje okrog nas kvečjemu ovira ali pa konkurenca našemu uspehu. Da pa ni večje laži od tega, nam dokazuje že tej naši odločitvi soroden pojav, namreč to, da je prav v našem času tudi največ osamljenosti do zdaj. Ljudje preprosto čutimo svoje življenje kot nezadostno našim željam in potrebam. Slog našega življenja nas ne odžeja! Da je stvar še hujša, menimo, da lahko tudi to svojo težavo rešimo sami, s svojimi rešitvami. In smo sredi začaranega kroga, iz katerega ni izhoda.  V takšnem življenju je živela tudi neka žena iz Samarije, o kateri spregovori evangelij. Njeno stanje povedno opisuje že to, da je vodo k vodnjaku hodila zajemat opoldne , ko je vedela, da tam zaradi vročine ne bo nikogar, se pravi, da se je odnosom izogibala, ter to, kar ji je povedal Jezus, da namreč to, kar počne, njenega življenj...

Kako znano je vse to hudičevo prigovarjanje, ki ga Jezus izkuša na svoji koži sredi puščave, vedno, vedno je neka druga možnost . Prekletstvo svobode ali nujnost alternative? Saj bi rekli, da je to nekaj slabega, nekakšen nebodigatreba našega obstajanja, da bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba odločati, toda – ali ni ljubezen res ljubezen šele tedaj, ko se v množici možnosti odločimo za točno določeno stvar? Ali ni ljubezen iskrena odločitev, da nekaj hočemo storiti, čeprav bi lahko naredili povsem nekaj drugega?  Bližnjice so napačni odgovor  In tako kakor pred Jezusa tudi pred nas prihajajo vsi mogoči glasovi, kakor da stojimo sredi tržnice je to življenje, zamislite si samo vse glasove, ki dnevno butajo ob nas in naše srce, in čutimo želje in hrepenenja od znotraj ter od zunaj slišimo glasove, vabila, ki želijo ta hrepenenja unovčiti . In je težko, če ne vemo natančno, kaj si želimo (kupiti), se pravi, kaj je dobro in kaj slabo.  Vtem se zgodi skušnjava . Na naša ...

Pepel, ki si ga na začetku posta potresemo na glavo, je zgovorna, pomembna gesta, spominja nas, da smo iz zemlje (Ps 103,14): iz zemlje, kar pomeni »minljivi«, iz zemlje, kar pomeni »rodovitni«. Kajti naša minljivost ima nek smisel , to je treba dojeti na začetku postnega časa, nek velik, morda nerazumljiv, a vendar nenadomestljiv razlog, in nas s tem spodbuja, naj kratek čas, ki ga imamo na voljo, porabimo za nekaj dobrega, plemenitega, velikega, za to, da se bo na svetu in v zgodovinskem spominu poznalo , da smo živeli. Iz nas lahko klije novo življenje , ko mu pustimo rasti, ko sledimo klicu Boga, ki nas je poklical v življenje – in nas kliče še vedno, vsak dan, vsakič k novemu koraku, s katerim lahko spremenimo stvari.  Najprej tako, da jih spremenimo v sebi .  Spreobrnjenje  Zato je danes na mestu vprašanje, za kaj sploh živimo, to je pogoj, da lahko sploh kaj spremenimo. Za kaj se torej trudimo, za kaj porabljamo svoj čas, priložnost imamo, da tudi čisto statističn...

» Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo .« (Mt 5,20)  Če nekaj smemo početi, to še ne pomeni, da je to nujno tudi nekaj dobrega . In če je nekaj dovoljeno , se pravi legalno, še ne pomeni, da je to tudi prav . Zato so časi pravnega formalizma, v katerem živimo, tako zelo nevarni. Ker ne preprečujejo zla in ne spodbujajo dobrega.  Zloraba zapovedi  Nekaj podobnega je bilo tudi ravnanje »farizejev in pismoukov«, s katerimi ima Jezus vedno tako velike težave. To so namreč bili ljudje, ki so se do pičice natančno držali Božjih zapovedi, tako zelo, da so tudi Jezusa obsojali, če je na primer ozdravljal na sobotni dan, češ da s tem prelamlja postavo, kar je bilo čisto pravno gledano res. Vendar so to zapoved Izraelci prejeli zato, da bi razumeli, da je sobotni počitek nekaj sveto pomembnega, ne pa zato, da bi jim zapoved prepovedala delati nekaj dobrega. Toda ravno ta primer kaže, kako se lahko postavo, zapovedi,...

Evangelij o Jezusovih učencih, ki so sol in luč sveta, od nas zahteva, naj nekoliko pretehtamo svojo identiteto. Kajti Jezus v njem izreče nekaj, kar nas preprosto mora prepričati, da je za svet biti Jezusov učenec nekaj ključnega. »Bodite moji učenci,« pravi Jezus, »kajti to je za svet enako pomembno, kot imeti sol v juhi ali imeti luč v temi.« Zelo pomembno, torej. Zato je pomembno vedeti, kaj pomeni biti Jezusov učenec, se pravi, kaj pomeni biti sol in kaj pomeni biti luč sveta.  Anonimnost ali izstopanje?  Najprej razčistimo: ne gre nujno za to, da se njegove učence opazi . Glede na to, kako Jezus razloži ti dve podobi, bi lahko rekli, da to pomeni preprosto biti prisoten v tem svetu, neobremenjujoč se s tem, ali si naredil kaj opaznega ali ne, ker je to, da slediš Jezusu in živiš tako, kot uči, preprosto nekaj, kar se pozna samo od sebe. Da samo s svojo prisotnostjo v svetu pustiš neko sled , neko spremembo, pa četudi gre za zelo majhno spremembo.  To pa je nekaj pov...

Morda je presenetljivo, kaj želi Bog v teh naših pretečih časih negotovosti in kazanja mišic od nas : »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Presenetljivo, ker smo namreč prepričani, da je to stvar, ki jo Bog želi od drugih ljudi, se pravi od tistih, na katere sami kažemo s prstom kot odgovorne za stanje našega sveta. Toda za stanje našega sveta smo odgovorni vsi, ki živimo v njem. Vsi smo na istem čolnu. In čeprav ta »spreobrnite se« odmeva v srcih vseh ljudi, to verjamem, bi bilo vseeno najbolj napačno, da bi ga zavestno preslišali tisti, ki ga imamo priložnost slišati tudi naglas, češ da ni namenjen nam.  Toda to Jezus danes govori nam. Morda najprej nam. In kaj želi od nas?  »Spreobrnite se« pravzaprav ni nič drugega kakor klic k drugačnosti , k drugačnosti, ki edina še lahko drži stvari v ravnovesju, da ne bi podivjale. Da bi bolje razumeli, kaj to pomeni, Jezus dvema učencema to prevede v še nekoliko bolj konkreten jezik: »Hodíta za meno...

»Ta je tisti. Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim« (Jn 1,30.32) To je bolj pomembna izjava Janeza Krstnika, kot si na prvi pogled mislimo. S tem je namreč povedal, da sam človeka ne presoja na podlagi lastnega vrednotenja, niti mnenja okolice, niti družbenega statusa, niti na podlagi tega, s čimer se mu predstavlja sam, temveč po nasvetu Svetega Duha . In znati to je posebna vrlina, ki ustvarja dobre odnose. Kajti samo v njem s svojimi odnosi ravnamo pravilno . Kajti prav rado se zgodi, da ljudje postanemo zasvojeni z razpoloženjem drugega. Ljudje ob nas pa morajo ohraniti svojo stabilnost, neodvisno od našega razpoloženja, mi pa tudi.  Potreba po duhovnosti  Za to pa je potrebna določena notranja trdnost. Duhovna trdnost, ki se vzpostavi samo z zadostnim časom za molitev in za notranjo uglašenost. Da je Janez zmogel prav videti Jezusa in tudi pravilno obnašati do njega, je moral prebiti veliko ur v tihoti puščave, moral je veliko časa posveti...

» Spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. « (Mt 3,15)  V Jezusovem dejanju – da se namreč želi dati krstiti – je nekaj precej težko razumljivega. S tem se je namreč Božji Sin postavil v vrsto ljudi, ki priznavajo svoje grehe – temu je bil namreč namenjen Janezov krst – čeprav jih sam ni imel. Zato Jezus Janezovega krsta ni potreboval. Mu je pa pred tem dejanjem nekaj odkrito povedal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Za pravičnost je torej šlo pri tem Jezusovem dejanju.  Vsi smo grešniki  Postaviti se v vrsto z grešniki v Jezusovem primeru pomeni povedati, da zato, ker je Božji Sin, še ni nekaj posebnega, da zaradi tega nima nekih privilegijev. Jezus je tako s tem povedal, da zanj popolnoma enako veljajo ista pravila in zapovedi kakor za koga drugega. In to je zelo dobrodošla gesta. Kajti ljudje si običajno svoje vrednosti ne gradimo tako, da se postavljamo v vrsto z drugimi, enako vrednimi ljudmi, temveč da iz nje...

Nova zvezda na nebu pomeni gledati svoje življenje drugače . Nova zvezda pomeni drugačno orientacijo, pomeni drugačno videnje sveta, vse se obrne, nova zvezda zamaje dosedanje prepričanje, poruši enoznačnosti, vrže življenje s tečajev in ga postavi na novo. In kdor želi hoditi prav, jo mora ubogati. Ji mora slediti. Sicer se na svoji poti izgubi. Zdi se mi, da je ta v življenja modrih z Vzhoda bolj kakor s pojavom na nebu posegla z glasom , s klicem, da ji je treba slediti, da je na svetu nov kralj, ki bo vodil ljudi na drugačen način. »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« (Mt 2,2) Zato so modri pravzaprav prvi Jezusovi učenci , in poklical jih je na natanko tak način, kakor danes kliče nas. V srcu, ko nas nagiba v določeno smer. Ne nujno tisto, ki se zdi prava nam.  Zato so modri naši prvi vzorniki v veri. Modri so namreč ljudje, ki so prisluhnili klicu Boga znotraj sebe. In so razumeli, da je ta glas tisto, kar vodi njihovo življenje po pr...

Kako velikokrat se ujamemo v občutek, da je preprosto vsega preveč. Da ne moremo več. In morda pri tem sploh ne gre za to, da bi se nam ta občutek zgodil, ker so se nam namnožile obveznosti, ki jih je treba postoriti, temveč da smo pravzaprav samo padli v preobilje hrupa .  V njem ne slišimo več besed, samo informacije, zvoke, obvestila, podatke, glasbene hite, novice, oglase, utripajoče slike, podcaste, videe, klepete, nič več besed. In posledično tudi Besede ne. Preprosto mimo nas gredo. Svet nas tako zelo preplavlja z zvoki in slikami, da se nam zdi, kakor da je vse enako pomembno, oziroma vse enako nepomembno. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. Utrujenost, ki jo čutimo ob tem, ni le telesne narave, ne, duševno, duhovno smo utrujeni, izčrpani, izmučeni, ker nikoli zares ne umirimo uma, svet pač nikoli ne spi, in tako postanemo ne pametnejši, temveč samo bolj raztreseni. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. »Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.« (Jn...

» Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu .« (Lk 2,19) Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to lepo božično dogajanje, angele, obiskujoče pastirje, poklon modrih, čudežne dogodke v temni noči, vse te lepe stvari torej, ki so dokazovale, da je to, da se je Bog naselil med nami, resnica in ne neka pobožna pravljica. Od svoje maternice je poslušala bitje srca svojega Sina in to jo je naučilo za vse življenje odkrivati utripanje Boga v njenem življenju. Zato je pomembno ohraniti ta spomin, ker bodo seveda nastopili tudi časi, ko bo Boga-med-nami težko videti, ko ga pred herodi in ostalimi podobnimi preganjalci lepega in dobrega ne bo moč čutiti. Ko bomo celo resno podvomili vanj in v njegovo prisotnost.  Kako torej ohraniti Boga-med-nami v svoji zavesti vse čase svojega življenja?  Na dan novega leta nam Božja beseda ponudi čisto konkreten odgovor, ko veliko govori o blagoslovu . »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recíte jim: Go...