Vedno bolj ubogi

Gospod se je odločil, da nas bo imel rad. »Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,12) To je začetek naše vere, začetek tudi naše svetosti, če želite. In tudi edino vprašanje, s katerim se ubadamo, ko govorimo o naši veri, torej: ali nas ima Gospod rad ali ne. Verovati pomeni zaupati v ljubezen Boga. Pika. 

Ravno zato verovati – menda nas do tega uvida pripelje kar življenje samo s svojimi tako raznolikimi potmi – ni nekaj lahkega, niti ne gre za kaj dokončnega ali monolitno dolgočasnega, pravzaprav gre prav vsakič znova pri veri za skok v prazno, za vsaj nekoliko noro dejanje. In zato – ne razumite narobe – je vera še nekaj veliko več kot le znati molitve in obvladati teologijo, je nekaj veliko več kot brez dvoma in pohlevno, brez vprašanj slediti navodilom papežev in škofov, veliko več kot samo redno obiskovati mašo in etično živeti. 

Če prav razumem Jezusa, potem pomeni verovati postajati vedno bolj ubog. Blagor ubogim. Blagor žalostnim. Blagor lačnim in žejnim pravice. Blagor usmiljenim. Blagor preganjanim. Kategorije ubogih vseh vrst Matej v Jezusovih ustih našteje kot tiste, ki vstopijo v Božje življenje. Tudi krotki, tudi miroljubni so ubogi ljudje, tudi čisti v srcu, ti ljudje so se recimo odpovedali moči, lastnemu prav, svojim željam, vse to so bili pripravljeni izpustiti iz svojih rok, ker so verovali Božji besedi, da je to tisto, kar jim daje življenje v pravem pomenu te besede. Postajati torej vedno bolj ubog, to pomeni zoreti v nebesa. Se pravi počasi postajati nekdo, ki nima ničesar več, razen Boga. To pomeni priti v nebesa. 

Do tega nam pomaga tudi življenje samo. Saj se vendar vse življenje učimo umirati. Vse življenje se poslavljamo, žrtvujemo, se odpovedujemo, doživljamo smrti in ločitve, to življenjsko obuboževanje je zorenje naše vere, njeni drobceni, a tako zelo pomembni koraki, s katerimi izpovedujemo, da bolj kot vsemu drugemu verjamemo Bogu v njegovi ljubezni. 

Vse samo zato, da bi tako počasi zmogli narediti najtežji in največji korak naše vere, prepustiti, izpustiti, zapustiti največ, kar imamo, to je svoje življenje. Da bi nekoč, na tisti naš zadnji dan na zemlji zmogli umreti, zato slovesa, žrtve, odpovedi, tako se učimo počasi izpuščati stvari iz svojih rok. Tako da postajamo vedno bolj ubogi, dokler nam ne ostane samo še tisto edino, kar je res vredno in pomembno. In da, to izročiti Bogu je zadnja stvar našega življenja. Mogoča samo, če verjamemo, da nas ima rad. Da torej naše življenje v njegovih rokah ne bo izgubljeno. 

Vsi sveti in vsi naši rajni, ki so to že zmogli, naj prosijo za nas.

(misel na praznik vseh svetih)