V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha


Krščeni smo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Ti trije so vedno skupaj, tako verjamemo, tako govorimo. Ti trije se nikdar ne ločijo, nikdar ne zapustijo drug drugega. V večnem Odnosu so. Skupaj jih drži zvestoba drug drugemu, pri odločitvah jih navdihuje sreča drugega. Zato uživajo v tem, da imajo drug drugega, da drug drugemu pripadajo. Prav zato našemu Bogu pravimo tudi Ljubezen (1 Jn 4,8).

V ta večni in popolni Odnos spadamo tudi mi. Sinovi smo, ki smo prejeli Duha, »v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« In iz tega odnosa nismo nikdar ločeni, nikdar izvrženi, niti oddaljeni. Njegova obljuba je jasna: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vedno bomo v tem odnosu. Vedno.
Zato se tolikokrat pokrižamo, zato v tej gesti tolikokrat rečemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« da ne bi v viharjih naših odnosov pozabili tega odnosa, katerega del smo, odnosa, ki ga, kot vsak drugi odnos, skupaj z Bogom soustvarjamo. In v ta odnos spadamo, tudi če se tam ne čutimo dobrodošli, tudi če se ga ne čutimo vredni.

Če dobro povezujete stvari, ste ob vsem tem že zardeli. Naši vsakdanji odnosi, tudi tisti najbližji, temu odnosu ne sežejo niti do gležnjev. Toda če mislimo, da je odnos Svete Trojice med seboj in z nami namenjen temu, da ga primerjamo s svojimi ostalimi odnosi, nismo dobro razumeli, zakaj se tolikokrat pokrižamo, zakaj tolikokrat omenimo njegovo ime, Očeta in Sina in Svetega Duha. Ponavljanje tega imena je namenjeno temu, da se zavedamo, da v tem večnem in popolnem odnosu že smo, ker je to pomembno vedeti. Ker se ljubezni učimo od ljubezni, ki jo prejemamo, ker se odpuščanja učimo iz izkušnje, da nam je bilo odpuščeno, ker smo sposobni zvestobe, ki jo občutimo, ko nas ima nekdo rad take, kakršni smo, tudi sitne, tudi grešne, tudi nesposobne. Iz tega našega prvega odnosa rasejo vsi ostali odnosi. Če ostanemo v njem. Zato se pokrižamo. Da bi ostali.

Prav zato drug drugega večkrat pokrižajmo. Ne zato, da bi s tem drug drugega spremenili, da bi ga »pokristjanjevali«, ampak da bi ga blagoslovili. Če povem drugače, da bi v tem odnosu ostali tudi, ko živimo drug z drugim.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več