Festival, ki najbolj navdušuje in najbolj razdvaja, ki hočeš nočeš že dolgo v svet pošilja še bolj sporočila kot samo glasbo, se v teh dneh odvija v portugalski Lizboni. Na koncu Evrope, v deželi, ki je še nedolgo nazaj veljala za tisto, ki hodi po grškem scenariju. Zato je bila zmaga Salvadorja Sobrala lani precej pomembna. Naenkrat je bil vpliv denarja v Evropi vsaj za nekaj časa potisnjen na rob. Govorila je preprostost v svetu nasičenosti, glasba v svetu podob, zgodba malega človeka na največjem odru sveta.
Zato lahko pričakujemo, da zmagovalna pesem tudi letos ne bo stopila na evropski piedestal po naključju. Tega se vedno bolj zavedajo tudi države, ki sodelujejo na tekmovanju. Kar naenkrat so besedila, ki so bila še par let nazaj pregovorno plehka, (verjetno po predlanski ukrajinski zmagi) postala nekoliko bolj globoka, sporočilneje precej bogatejša in hkrati močno družbeno angažirana. Države se zavedajo, da prihajajo na oder, kjer jih gleda pol sveta in da imajo tam tri minute, v katerih lahko povedo tisto, kar se jim zdi pomembno poudariti. Tako imamo letos na odru italijansko dvojico, ki poje o terorističnih napadih, pa Francoza, ki sta svojo pesem napisala o umrli migrantki Mercy, Maltežanko, ki poje o tabujih (ta je obstala v polfinalu) in nenazadnje našo Leo Sirk, ki govori o maskah, ki jih nosimo na internetu in posledično v realnosti.
Četudi vsako leto izvrže v svet kako pomembno sporočilo, pa je Eurosong vseeno še vedno prvenstveno šov, globalna zabava, v kateri ne manjka ekscentričnosti in pritegovanja pozornosti na kakršenkoli način že. Nič drugače ni letos. Zato bom v tej objavi izpostavil nekaj nastopov, za katere je dobro, da jih človek pozna, in med katerimi zelo verjetno najdemo tudi bodočega zmagovalca.
Češka - škilavi hipster
Češki maneken izstopa predvsem zaradi svoje pojave. Čeprav je pesem precej groovy, nima posebnih lastnosti, zaradi katerih katerih bi si jo človek požvižgaval na ulici. Poleg tega nima globokega sporočila, da bi to kompenziralo malce manj posrečeno recitiranje med refrenoma. Je pa res, da je njegova nekoliko šolarčkasta pojava vzbudila precej zanimanja in pozornosti. Verjetno gre pri tem razumeti podoben efekt privlačnosti kot sta ga sprožila Britney Spears, Rebelde, Miley Cyrus in nenazadnje trenutno popularna Soy Luna. Nekaj je na tem, da se nam taki liki prikupijo. In na to - bolj kot s pesmijo - računa tudi naš škilavi hipster.
Norveška - anti-return of the year
Prepričan sem, da je ob novici, da bo Norvežane tudi letos predstavljal Alexander Rybak, marsikateremu oboževalcu Evrovizije zaigralo srce, saj je njegova Fairytale še vedno ena najboljših skladb na Evrosongih vseh časov. Žal je njegov izdelek neprimerno slabši. Ne samo, da je zgodba za pesmijo popolnoma suha in brez strasti, tudi pri melodiji je Alexandru zmanjkalo motivacije, pa čeprav je kljub temu na stavnicah zelo visoko. Zato ne boste ničesar zamudili, če si zgornjega videa ne boste ogledali. Samo da veste, da je kdaj dobro ostati, kjer si bil in kdor si bil.
Ciper - sirenina porno pesem
Že po ogledu videa (ali nastopa v živo) vam bo jasno, da tale čedna deklina ne meri na nobeno drugo sporočilo kot na tisto, ki ga daje s svojim stasom. V komentar pri njenem nastopu sem zapisal, da bolj kot s svojim glasom poje z ritjo. Zato zmore pop latino uspešnica prilesti zelo visoko. Skoraj prepričan sem, da vendarle ne na sam vrh, gotovo pa dovolj visoko, da je marsikateri evropski moški ne bo pozabil tako hitro.
Litva - punčkasta nežnica
Drobčkena, majhna, ljubka punčka in prav tak nežni glasek se vam bosta hitro priljubila. Čisto podobno taktiko kot lani Portugalska je letos ubrala Litva, ki stavi na vedno privlačno nežno balado, polno otroške nedolžnosti. Lepa, poslušljiva pesem, ki bo pustila svoj pečat.
Moldavija - popeglani trubači
Moldavija že nekaj let zapovrstjo sega više in više. Tokrat je v Lizboni nekakšna turbofolk popevkica z domišljeno koreografijo, razgibanim ritmom in živahnostjo. Njihov adut je predvsem strastna glasba, ki bo marsikoga potegnila v svoje mreže. Tudi letos jo pričakujemo precej visoko.
Bolgarija - pesem, ki se je ne gleda
Otožna pop balada bolgarske zanimivo sestavljene skupine je poslušljiv izdelek, ker ima vse, kar pritegne - razen koreografije. Zelo verjetno bodo prav zaradi nje ostali brez vidnejše uvrstitve. Računali so seveda na podoben efekt kot pri lanski zmagovalki, vendar ta skladba premalo pove sama po sebi, zato je koreografija potrebna. Prav zato je pri nastopu raje ne glejte, da vam bo ostala v lepem spominu.
Španija - novi duo Platin, le da še bolj zaljubljena
Zaljubljeni dueti so romantika, ki vedno vžge. No, skoraj vedno. Naš duo Platin je pogorel na celi črti, četudi smo na odru doživeli celo zaroko. Zelo verjetno Španca tega ne bosta počela. Zaljubljeno počasni fokstrot je bolj namenjen tihemu stiskanju v dvoje. Vendar sta pri svoji zaljubljeni pozi bolj nerodna in neprepričljiva. Ker pa pesem ni slaba, bi to vseeno znalo ugajati prazni evropski duši.
Izrael - chicken rap
Z naskokom največji favorit letošnje izvedbe je izraelska predstavnica Netta z nekoliko komičnim posnemanjem kokošjega oglašanja v kombinaciji z elektro orientalskimi šlager ritmi. Prav odbitost pesmi in tudi same pevke je tisto, kar najbolj priteguje pozornost. Je pa res, da njen nastop na odru nekoliko razočara in da je morda prav to tisto, kar bi znalo po stavnicah že gotovo zmago Izraelu podeliti komu drugemu. Tudi sam računam na presenečenje.
Švedska - disco party
Svetleči suknjič, disco ritmi in nenaravno visok glas bosta občinstvo z mislimi spravila v avto, s katerim se peljejo po ravni dolgi cesti z odprto streho. Švedska je vedno "in", tudi tokrat stavi na popularen paket glasbe in ritma, ki se ti še dolgo pretakata po glavi. In to je vedno nevarno za uspeh.
Irska - kao gej balada
Irska, tradicionalno zavezana baladam, se tudi letos ne izneveri in na Evrovizijo pošilja deško balado, ki glede na nastop na videu in na odru očitno močno računa na podporo gejevske skupnosti. Nobena skrivnost ni, da je med evrovizijskim občinstvom veliko homoseksualcev, vendar je treba tudi vedeti, da je glasovalni aparat bolj ali manj veliko bolj široke narave. Zato se merjenje na čisto določene glasove ponavadi ne obnese dobro. Pesem je lepa, nežna in poslušljiva, zato menim, da sploh ne potrebuje posebnih ekscesov. Če pa so s tem poskušali nadomestiti tisti "nekaj več", ki manjka tej pesmi, pa se mi zelo smilijo, ker potemtakem tudi sami ne verjamejo vanjo.
Avstralija - klasičen eurosong hit
Tudi tale spada med radijske popevke, ki te spravijo v boljšo voljo. Lepa, poslušljiva, energična pesem, ki si jo hitro zapomniš, je gotovo pravi format za odmevno uvrstitev. Edino oviro pravzaprav predstavlja sama pevka, ki se na odru vede celo malce pretirano evforično. Čeprav - morda je taka celo upravičeno. Saj vendar praznuje to, da "imata ljubezen".
Slovenija - Leina pristnost
Vem, da mi boste pri tej objavi očitali patriotizem, četudi ta v tem primeru sploh ne škodi. Toda Lea letos res sodi med prvih pet nastopajočih, ne glede na to, kako se bo v resnici končalo. Komad resda ni nek presežek glasbe, vendar pa je to, kar Lea napravi na odru tisto, kar jo je spravilo v finale. Karkoli si že mislite o pesmi, Lea poje pristno in je na odru iskrena. Kar pove, za tem tudi stoji. In to ljudje čutimo. Ko namreč to pesem poslušam v avtu, pač padem v ritem. Toda ko jo gledam na odru, mi grejo kocine pokonci. Kar Lea pravi, najbolj sporoča brez besed. Prepričljiva je, razume se jo, tudi če poje v slovenščini. Kot lani Salvador. To je njen največji adut, ne pesem, niti zelo dopadljiva koreografija, ampak predvsem njena karizma. In morda je prav to tisto, kar je najlepše sporočilo, ki ga Slovenija letos poklanja Evropi. Da je pristnost v tem narejenem svetu rešitev za osamljenega evropskega človeka.
Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23) Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu. Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga. In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Komentarji
Objavite komentar