Šum, podoben bližajočemu se silnemu viharju

»Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Jn 3,8)

Sedim pri odprtem oknu in gledam v razmršeni dan. Čeprav je povsem mirno, kot tudi pristoji nedeljam na rimski periferiji, je zrak malce napet. Kot bi nekaj viselo v zraku, ne vem, nevihta ali kaj … Z zahoda ni videti nikakršne črnine, pa vendar bi rekel, da se znotraj samega neba k nečemu pripravlja. Nekako tako se tudi počutim. Moje življenje je nemirno, pa čeprav ni nikakršnega razloga za to – in tudi ne posledic. Samo nemiren sem. In ne vem točno, zakaj.

Morda pa se je nabralo samo preveč spoznanj o lastni – majhni – resničnosti. Zadnje dni spoznavam, da se vendarle nisem spremenil. Ko pridejo bolj napeti časi, kot so tile dnevi pred izpiti, še vedno iz mene udari tisti stari Marko, ki se ga sramujem in ki ga nočem poznati. Marko, ki ima rad Boga in ljudi po svojem okusu. Ki jih po tem, ali ustrezajo njegovim merilom, tudi sodi. Marko, ki je jezen, ko mu ne gre, kot si je stvari zamislil. Marko, ki je zato zlahka razočaran.

Razbite utvare o tem, za koga sem se imel, so kot suhi klasi popadali na tla. Točno, zato sem nemiren. Če nisem to, za kogar sem se imel, kdo pa potem sploh sem? Stari ali novi Marko? Marko, kot v resnici sem, ali Marko, kot bi rad bil? Zmeden sem, izgubljen. Kot da nekaj izgubljam, kot da mi nekaj polzi iz rok, nekaj, na kar sem se tako zelo zanašal.

Zato sem nemiren. V meni se vzdiguje nek šum, nekaj podobnega bližajočemu se silnemu viharju, in že ga je polna vsa hiša (Apd 2,2). Trpim in se sprašujem, nekje med enim in drugim Markom iščem in vztrajam v tem nemiru. Ker verujem, da je to delo Svetega Duha. On prenavlja obličje zemlje, moje lastne zemlje, moje tako pritlehne resničnosti. A ne tako, da jo uniči in napravi nekaj drugega, temveč da jo prenovi, v viharju in nemiru iskanja, v binkoštnem čudežu prenavljanja, ki se ne zgodi v trenutku, temveč počasi, kakor počasi, v teku tisočletij nastajajo doline tam, kjer so bile nekoč planote. Le da človeka ne dolbe reka, temveč spoznanja in poslušanja, nemiri in spraševanja.

Vem, da se k nečemu pripravlja, ne vem pa, k čemu. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.