Preskoči na glavno vsebino

Prvih deset let


Nekoliko hladneje je in sonce se le vsake toliko prikaže izza oblakov. Na obzorju se nebo grdi z grozečo črnino in veter prenaša veje, ki jih je odlomila včerajšnja nevihtna noč. Čas čisti svet. Staro umira, da pripravi prostor novemu. Čisto drugače je, kot na isti dan pred desetimi leti, ko je na lep in vroč poletni dan sijalo svetlo sonce.

Gledam v ogledalo. Spremenil sem se. Čas je pustil svoja znamenja. Sivi lasje, nasmeh je manjši in bolj grenak in pod očmi se je nabralo nekaj več kože, kot je je bilo takrat. Drugačen sem. Nekoliko tišji, bolj krhek in manj pri močeh. Bolj realen sem in bolj star, kar bolj ali manj pomeni isto, zaradi grehov in zaradi ran. V teh letih mi je bilo veliko dano, tudi veliko odvzeto. Veliko sreče in veliko solza se je kot naneslo jesensko listje nabralo v meni.

Drugačen človek sem. Še vedno pa sem duhovnik. Iste roke, ki so delale hudo, so deset let tudi blagoslavljale, lomile Živi kruh in delile odvezo. Ista usta, ki so žalila in se jezila, so tudi spodbujala in tolažila, prosila in molila. Iste noge, ki so zgrešile mnogo križišč, so tudi klečale. Kadar sem sedel v temi in čakal, da odneham in da umrem, mi je tisti, ki me je kdove zakaj izbral, poslal svojega angela. Prijel me je za roko in me brez besed peljal naprej. V nove svetove. Hodil je z menoj. Počutil sem se sam, a nisem bil. Zato še vedno hodim naprej in moji koraki so težki kot zavest grešnika, ki mu je bilo odpuščeno. A hodim, ker drugače ne morem. Ne morem biti pri miru. Moje oči so na soncu, moja ušesa pri pticah neba, moje dlani v rokah prijateljev, mnogih mnogih prijateljev, moje noge v prahu sveta. Romar sem. Iščem in hodim, vedno strmeje je in vedno lepše. A grem naprej. Ker sem duhovnik. Nevernik, ki ga dreza in izziva skriti Bog.

Oblaki na obzorju gredo tiho v noč. Jutri bodo spet drugačni, drugih oblik, morda obsijani od sonca, morda črni od viharjev. Jaz bom tam spodaj pod njimi in bom prav takšno pesem, kakršni bodo moji ljubi oblaki. Če me srečaš, ne hodi mimo. Postoj za trenutek, sedi. Povej mi o svojem Bogu.

Komentarji

  1. Bog je dober z mano/nami.
    Hvala Bogu zate, g. Marko, čeprav se ne poznava osebno... Bog te blagoslovi in varuj Mami Marija.
    Nataša

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi midva se ne poznava osebno, pa vendar skozi tvoje objave začutim duhovnika kot človeka, kot ga sicer nimam priložnosti videti. Sem hvaležna za to, da me je pot nekega dne zanesla na tvoj blog in od takrat z veseljem preberem tvoje zapisane misli. :)
    Čestitke ob obletnici in obilo blagoslova in Božjega varstva na tvoji nadaljni poti ti želim!

    OdgovoriIzbriši
  3. Čestitam za prvih deset let!
    Hvala, pogumni duhovnik Marko, da delite z nami tudi take občutke. Čudovito razmišljanje občutljive in odprte duše, ki ji ne manjka ne vere, ne upanja. Včasih se lahko komu zazdi, da je duhovnikom s tistim enim DA vse podarjeno, a ni tako. Vsi smo samo ljudje: krhki, grešni, tesnobni, osamljeni, nezaupljivi, prestrašeni ... ah, vsi si želimo biti ljubljeni, sprejeti, imeti ob sebi ljudi, ki bi nam vsaj malo pomagali na poti. In res nam pridejo naproti, pa vendar na koncu lahko najdemo pravi mir in tolažbo samo v Njem. On je povsod, v vseh, na koncu nam ostane le On.
    Tudi nam, poročenim, ni lahko. Tudi mi smo veseli, ko se prebijamo čez obletnice in smo še naprej skupaj. Vztrajamo, tudi ko je zelo, zelo težko. Hvaležni smo Očetu, ker nas je čuval, ljubil na vsakem koraku. Ko smo čedalje starejši se zavemo, da pot v močan Očetov objem vodi prav čez križe in težave. Zmeraj moramo le naprej, se znova in znova odpovedovati naši logiki, temu svetu, ki nas vleče stran od tega, da bi udejanjali naše dokončne izbire. Le tako lahko spoznamo, kako zelo nas Oče ljubi. Njegova ljubezen je sila, ki nas vleče naprej. Daje nam upanje in veselje, je predokus polnosti, ki nas čaka pri Njem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej