D. Jančar, In ljubezen tudi

Vse se začne s sliko na naslovnici. Maribor, med drugo svetovno vojno. Dve neznani dekleti sta na trgu, ena se ozre za esesovskim uradnikom in pohiti za njim, da bi ga vprašala za oprostitev svojega prijatelja, ki so ga ujeli in zaprli. Ko ga ravno pozna ... In tako se začne razburkano popotovanje od Maribora, po katerem hodijo zdaj te in zdaj druge vojske, do Pohorja, kjer se skrivajo partizani, potem pa še v vsako hosto obeh osrednjih junakov in tistih, ki živijo z njima, med vprašanja in dvome in težave in razbita in pozabljena upanja. In tam na sredi stoji ljubezen, ki je edina, ki rešuje vojno, tisto zunaj in tisto znotraj ljudi, pa čeprav se zdi, da je pravzaprav ni ... Ali pa je, samo da se je ne spozna več ... Vojna naredi hude stvari, hujše od podrtih in požganih hiš, vojna lahko spremeni ljubezen. A kljub temu ona še vedno živi ...

Brez pretiravanja lahko rečem, da je In ljubezen tudi še ena do Jančarjevih mojstrovin. Užival sem v vsaki strani. Predvsem pa v tem, da Jančar ni nikakršen sodnik, temveč samo opazovalec in popisovalec ljudi, dogodkov, dogajanj zunaj in znotraj ljudi, sodbo pa vedno prepušča bralcu. Če jo je iz vsega skupaj sploh mogoče postaviti, če se je sploh mogoče postaviti na eno ali drugo stran.

Kajti to je tisto najboljše pri tej knjigi: ko že misliš, da boš šel po neki poti in da je ta pot dobra, pravilna in pravična, se vse skupaj obrne, "zver postane lovec" in vse moraš spet začeti na novo. Knjiga slika dogodke in ljudi, ki se nam zdijo črno-beli, v barvah. In to je verjetno tudi njeno najbolj osnovno poslanstvo. Jančar ga je s svojim izjemnim slogom in tenkočutnim občutkom za človekovo notranjost izpolnil z odliko. Čisti bralni užitek!