Tea Obreht, Tigrova žena

Nekje med Srbijo in Hrvaško, tam nekje, kjer se lomi meja, ki je nekoč ni bilo, stoji majčkena zakotna in zahojena vas (ki je res vas, v vseh odtenkih tega pojma), kamor iz velikega mesta neke noči pribeži tiger iz uničenega živalskega vrta. In to bi se prav lahko tudi zgodilo, saj je tiger resničen, vas pa tudi. Vendar se vseeno zdi, kot da preko strani te krasne knjige beremo pravljico, ki se dogaja v resničnosti. Ali pa resničnost, ki se dogaja v pravljici. Ne vem.

Eno pa vem: da je Tea Obreht, ameriška pisateljica srbskega rodu, ustvarila krasen roman, s katerim preko fantastične zgodbe o tigru govori tudi o marsikateri grenki niansi realnosti, prežete z vojno v bivši Jugoslaviji. Življenja malih ljudi, ki jim je življenje pobralo pravljice in ki zato hodijo po svojih poteh s smrtjo vštric.

Veličastna knjiga, ki vas bo na trenutke spominjala na Sto let samote Gabriela G. Marqueza in njegov magični realizem, na trenutke pa vas bo popeljala v tiste samotne vaške uličice, po katerih ste letali kot otroci, bodisi da ste bili v njih doma bodisi da ste bili samo na obisku pri nonotu in noni. Tam nekje, med gasami preteklosti, tudi vas čaka dedek zdravnik, nesmrtni mož in obračun s samim seboj.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več