Grozljivost neke sedanjosti

Drobtina iz Rima #12


Kot ponavadi je zjutraj metro tako poln, da niti ne pomisliš, da bi se lahko usedel. Iz torbe izvlečem knjigo, berem. Kot ostalina nekih davno minulih časov sem, kot muzejski primerek. Ljudstvo tu spodaj je zaljubljeno v telefone. Moti me gospa, ki stoji tik poleg mene. S svojimi rdečimi umetnimi nohti kot detel vztrajno trka ob ekran, pa se iz njega kljub temu ne prikaže nič posebnega. Kot kaže ima gospa profil na facebooku, na njen zid pa ji prijateljice lepijo "pozitivke dobrih čarovnic" in sladke podobe srčkanih psov.

Obrnem se proti vratom, bolje mi gre, ko je ne vidim. Berem. Težke besede o pijanosti očeta, ki je tako kradel mladost svojemu otroku. Potem se nekje spredaj, v naslednjem vagonu menda, oglasi otroški jok, majhen otrok mora biti, še dojenček, sloneč na materinih prsih. "Kdo bi tako majhnega otroka peljal v to gnečo človeških teles?" pomislim. Jok postaja vse hujši, vse bolj pretresljiv, prav grozljiv nazadnje, kot bi ta otrok gledal, da mu pred očmi, ki se še niti ne zavedajo, koljejo mater. Dere se, histerično, njegov glas sčasoma sploh ni več otroški, kot žival v smrtni grozi je, ki ne more več dihati in samo še spušča zvoke, ki jih pač zmore.

Ne morem dihati. Ven bi šel. Popade me tesnoba, kot bi se meni dogajalo isto kot temu otroku ...

Medtem se dvakrat ali trikrat med to agonijo vtakne zvok prispelega smsa. Ženska s prestaro kožo si popravi globino razgaljenega oprsja. Moj sosed na levi verjetno posluša Vasca Rossija, morda Coldplayev Everglow.

Termini. Bodalo moje duše se vendarle odmakne, morda je mati z otrokom izstopila. Moja rana pa je velika in vse je motno. Z odsotnimi očmi moje telo visi na držalu pri vratih, z ostanki moje duše v sebi, in vem, da sem samo še en ujetnik tega velikega mesta ...

Noi prigionieri di queste grandi citta' ...



Komentarji

  1. Anonimni14. 4. 16, 21:05

    Jaz pa se zahvaljujem Gospodu za prečudovito pomlad v prečudoviti Vipavski dolini. Jutri se bom zaradi tega tvojega zapisa še bolj.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni1. 5. 16, 11:46

    Ti maš res dar za pisanje, dragi Marko!
    Hvala, da deliš svoja doživetja z nami.
    Mare

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več