Fabrice Hadjadj, Kako uspeti v smrti

To knjigo sem bral skoraj leto dni. Pa ne, ker bi bila dolgočasna, temveč ker je bila tako bogata, da bi bilo škoda hiteti in sem jo bral pomalem, vsak dan. Jemal sem jo s seboj v šolo in ko sem sedel (ali stal) na metroju, sem jo vzel iz torbe in okušal. In razmišljal. V tem je njena največja dragocenost. Ker razgalja mojo vsakdanjost in poglede, za katere sem mislil, da so dokončni in nespremenljivi, in me sili k razmisleku.

Fabrice Hadjadj (Hadžadž) je francoski filozof arabskega izvora in judovske vere, ki se je spreobrnil v krščanstvo. Že po njegovi življenjski poti je jasno, da je to globok mislec, ki je preizkusil že malodane vse pomembne kulture našega časa. Pa tudi če jih ne bi: kakor s pinceto trže plast za plastjo naše zahodne civilizacije in nas sprašuje, če je res dobro to, kar nam je ponujeno kot dobro in če je res slabo to, česar bi se po mnenju našega sveta morali bati.

Njegova temeljna predpostavka je odnos do smrti. Pravi, da ne moremo dobro živeti, če nimamo v svojem obzorju smrti, če pripravljenost na smrt ne določa naših vrednot. Če si želite na potovanje v koščke sebe, kjer še niste bili, morda tudi v svoje skrite želje in strahove, če želite spremeniti in prenoviti svoje krščanstvo, je to knjiga za vas. In žvečite jo počasi. Na trenutke je (pre)težka. A zato nič manj hranljiva.