Vera v lepoto

Ko sem slabe volje, se velikokrat zgodi, da do mene pristopi kak človek, ki me poskuša razvedriti, me potolažiti ali se mi vsaj nasmehniti. Da bi bilo moje življenje lepše in lažje. Pa se zgodi nekaj presenetljivega. Namesto da bi z odprtimi rokami sprejel lepoto, ki se mi ponuja, ga zlovoljno zavrnem in pošljem proč, češ: »Pusti me pri miru.«

Težki časi so za človeka posebno nevarni. Ne zaradi težav in problemov, ki jih prinesejo, temveč še bolj zato, ker ob soočenju z napakami in grehi, razočaranji in porazi človek zlahka izgubi vero v lepoto. Da torej vidi in verjame samo v to, kar se vidi. V grdo torej.

Na tej točki človek zlahka preneha biti človek. Zato je zame ta točka poraza in razočaranja ključna. Ta točka napora, v kateri se človek – če hoče preživeti – mora odločiti za lepoto – ali pa umreti.

Vera v lepoto vsega, predvsem pa vsakega človeka, je za človeka ključnega pomena. Zato je današnja nedelja olajšanje. Njeno sporočilo je namreč, da je lepota navzoča povsod. Da je morda skrita in zastrta s človeškostjo, morda z grehom, z zlom, tudi z bolečino, a da je povsod. In predvsem v vsakem človeku. In to ni nekakšna utopija. Vera v lepoto ni zanikanje grdega. Vera v lepoto je prepričanje, da grdo ni edino prisotno, predvsem pa, da ni močnejše.

Ta vera je zmaga ljubezni. Ta vera je velikonočna vera. Kajti prava svoboda je prav v tem, da se človek odpove grdemu in začne verjeti v povsod prisotno lepoto.

Zato ob vsem težkem in trdem v svojem življenju človek ne sme pozabiti na lepoto. Ne sme nikdar verjeti, da lepote ni, da ne obstaja. Ne sme pozabiti, da je lepota tudi in morda prav tu, v tejle resničnosti, pa naj bo še tako kruta in grda. Kajti lepota je obraz Boga v našem življenju. In kdor jo zmore videti, zmore ljubiti. Zmore živeti.