Med zvermi in angeli

Vsak kos kamna skriva v sebi kip in dolžnost kiparja je, da ga odkrije. (Michelangelo Buonarroti)

Preden gremo v 40 dni puščave, napora, posta, se moramo spomniti svojega krsta. Sicer bo post samo še eno dokazovanje sebi in drugim, da sem nekdo, ko v nečem uspem, ne pa da sem dragocen tako ali tako. Zato se moramo še enkrat spomniti tistega trenutka, ko nas je Bog umil vseh drugih stvari in nam pokazal, kdo smo. Povedal je, kdo smo v resnici. Vsakemu izmed nas je rekel: »Ti si moj ljubljeni sin!«

Takoj nato pa moramo v puščavo, da to izklešemo iz gmote svojega življenja. Da iz brezoblične gmote izklešemo kip ljubljenega sina. Svoj avtoportret. Da torej pričnemo odstranjevati vse, kar je v našem življenju odveč, vse tisto, kar pokriva našo resnično podobo: odlagati nepotrebna bremena, ki jih nosimo skozi življenje, trgati vezi, ki nas zasužnjujejo, se odpovedati željam, ki zlorabljajo ljudi okoli nas. Da spet vsak od nas postane ljubljeni sin, ki ne potrebuje nič drugega, ker že vse ima. Očeta namreč.

To je namen posta. Odstranjevati vse, kar preprečuje, da bi se zavedal, da sem ljubljeni sin. In ni druge poti, kot da to človek počne med zvermi in angeli. Ker bo človek vedno tam. Vedno sredi angelov in zveri, med ljubeznijo in sovraštvom, med dobrim in zlim, med tem, kar ga bo uničevalo, in tem, kar ga bo zdravilo. In oboje mu je potrebno, ker se mora človek za svoje sinovstvo boriti. Ker se mora za svoje sinovstvo odločiti, da bi potem kot sin tudi resnično živel.

Kajti rane tega boja so rane življenja. Kristusove rane.