Pridi k nam tvoje kraljestvo
Nekje v začetku adventnega časa se mi je ob razočaranju, ki sem ga doživel, kar samo od sebe zapisalo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Ne da bi vedel, sem zapisal temeljno stvar, ki jo je potrebovala moja negotovost, moj skorajšnji obup, moje težko premišljevanje: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«
Danes, mesec po tem, znova premišljujem o tem stavku. Res je v meni storil nekaj pomembnega. Z njim sem prosil Boga, naj prevzame mojo prihodnost v svoje roke, ker sem se ob njej čutil povsem nemočnega in nebogljenega. In gledam, kako me je to pomirilo. Gledam, kako so se stvari odvile drugače, kot sem si predstavljal, kako so stekle v smeri dobrega. Gledam in vidim, da je tisti stavek obrnil moj svet. Da je bil ta stavek zame božič: rojstvo nečesa majhnega, komaj zaznavnega, rojstvo majhnega otroka, a vendar rojstvo Boga v mojem času.
Morda se bo to komu zdelo smešno in neverjetno, celo naivno ali zaslepljeno – kot se je komu tistega dne zdel takšen tudi moj stavek. Kot se je komu gotovo tudi zdela novica, da se je rodil Odrešenik. Toda tisti, ki so to novico vzeli resno, tisti, ki so dejansko vstali in šli do deteta, tisti, ki so ga videli in ki so mu pustili, da se dotakne njihovega življenja, tistim se je prihodnost povsem spremenila. V svojem življenju so našli Boga. Seveda, ni bilo manj skrbi in bojev, niti manj trpljenja. A sredi vsega tega je zanje bil Bog, ki jih ni pozabil, Bog, ki bo pomagal, Bog, ki bo s tem dal moč, upanje, veselje; Bog, ki ljubi in ki je blizu.
Danes stojimo na pragu nečesa novega, nečesa negotovega, neznanega, morda veliko bolj neznanega kot kdajkoli poprej. Spremljajo nas napovedi o koncu sveta in gospodarskih padcih, o težkem življenju. Črnoglede stvari. Črnoglede, ker v njih ni bližine, ker v njih ni upanja, ker v njih ni miru, gotovosti, ni veselja in zaupanja. Vse to, kar manjka, nam prinaša naš Bog. V našo prihodnost nas nosi z dejstvom, ki ga dokazuje božični dogodek: da je vedno z nami, da nas razume, da nas ne bo zapustil. Pa tudi, da se sreča skriva v preprostosti in skromnosti, v skupnosti, v družini, v majhnih stvareh našega življenja, v lepotah sveta, v tišini, v molitvi ...
To novo leto bo lahko težko, lahko pa bo za nas celo blagoslov. Vse je odvisno od tega, ali bomo Bogu pustili v svojo prihodnost. Z njim to leto ne bo krizno, obupno in moreče, ampak bo priložnost, da se spremenimo, da zrasemo v stvareh, ki smo jih v letih blagostanja morda pozabili, v osnovnih človeških stvareh, kot so dobrota, ljubezen, solidarnost, sočutje, ranljivost ... Z njim bo vsak dan priložnost, ne grožnja. Zato mu pustimo, da se rodi v naš čas, v naše novo leto. Naj bo vsak dan priložnost, da se preko nas rodi v tem svetu. Da prinese človeštvu mir.
Prosimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni je to. In samo z Njim bo postalo resnično.
Blagoslovljeno leto 2012!
*
Danes, mesec po tem, znova premišljujem o tem stavku. Res je v meni storil nekaj pomembnega. Z njim sem prosil Boga, naj prevzame mojo prihodnost v svoje roke, ker sem se ob njej čutil povsem nemočnega in nebogljenega. In gledam, kako me je to pomirilo. Gledam, kako so se stvari odvile drugače, kot sem si predstavljal, kako so stekle v smeri dobrega. Gledam in vidim, da je tisti stavek obrnil moj svet. Da je bil ta stavek zame božič: rojstvo nečesa majhnega, komaj zaznavnega, rojstvo majhnega otroka, a vendar rojstvo Boga v mojem času.
Morda se bo to komu zdelo smešno in neverjetno, celo naivno ali zaslepljeno – kot se je komu tistega dne zdel takšen tudi moj stavek. Kot se je komu gotovo tudi zdela novica, da se je rodil Odrešenik. Toda tisti, ki so to novico vzeli resno, tisti, ki so dejansko vstali in šli do deteta, tisti, ki so ga videli in ki so mu pustili, da se dotakne njihovega življenja, tistim se je prihodnost povsem spremenila. V svojem življenju so našli Boga. Seveda, ni bilo manj skrbi in bojev, niti manj trpljenja. A sredi vsega tega je zanje bil Bog, ki jih ni pozabil, Bog, ki bo pomagal, Bog, ki bo s tem dal moč, upanje, veselje; Bog, ki ljubi in ki je blizu.
Danes stojimo na pragu nečesa novega, nečesa negotovega, neznanega, morda veliko bolj neznanega kot kdajkoli poprej. Spremljajo nas napovedi o koncu sveta in gospodarskih padcih, o težkem življenju. Črnoglede stvari. Črnoglede, ker v njih ni bližine, ker v njih ni upanja, ker v njih ni miru, gotovosti, ni veselja in zaupanja. Vse to, kar manjka, nam prinaša naš Bog. V našo prihodnost nas nosi z dejstvom, ki ga dokazuje božični dogodek: da je vedno z nami, da nas razume, da nas ne bo zapustil. Pa tudi, da se sreča skriva v preprostosti in skromnosti, v skupnosti, v družini, v majhnih stvareh našega življenja, v lepotah sveta, v tišini, v molitvi ...
To novo leto bo lahko težko, lahko pa bo za nas celo blagoslov. Vse je odvisno od tega, ali bomo Bogu pustili v svojo prihodnost. Z njim to leto ne bo krizno, obupno in moreče, ampak bo priložnost, da se spremenimo, da zrasemo v stvareh, ki smo jih v letih blagostanja morda pozabili, v osnovnih človeških stvareh, kot so dobrota, ljubezen, solidarnost, sočutje, ranljivost ... Z njim bo vsak dan priložnost, ne grožnja. Zato mu pustimo, da se rodi v naš čas, v naše novo leto. Naj bo vsak dan priložnost, da se preko nas rodi v tem svetu. Da prinese človeštvu mir.
Prosimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni je to. In samo z Njim bo postalo resnično.
Blagoslovljeno leto 2012!
*
http://www.molitev.net/
OdgovoriIzbrišiHvala za vaše besede, ki nas opogumljajo iz tedna v teden
in vse dobro tudi vam.