Jaz sem glas

»Kdo si ti?« »Jaz sem glas.«

Ne mesija, ne Elija, ne prerok. Glas. Ne moč, ne sila, ne velikost, ne modrost. Glas. Samo glas. To pravi Janez o sebi. Glas, ki je droben, šibak, ranljiv, glas, ki je nepomemben, ki ne vzbuja pozornosti. A glas, ki govori in ki ga bo slejkoprej slišal vsak. Ker je glas o rešitvi, o Bogu, ki prihaja. O mojem Bogu, ki rešuje.

Glas, na katerega mora vsakdo odgovoriti. Ker vsakdo išče Boga. Ker vsakdo išče rešitev.

Ta glas je naše krščanstvo. Morda si ne predstavljate, kakšno moč ima en sam glas, en sam drobcen nepomemben glas, če je to glas, ki veruje. Ne glas, ki prepričuje, ne glas, ki vsiljuje, niti ne glas, ki se bojuje. Glas, ki veruje. Tak glasek obrača srca. Obrača svet.

Ne verjamete? Dokaz za to je Janez. Nepomembni Janez v puščavi, kjer ni žive duše in kamor priteče sveža voda. In k njemu pridejo množice. Čudno. Ni imel kakih izjemnih retoričnih sposobnosti. S kameljo obleko in pasom, z brado in razmršenimi lasmi tudi ni kazal kakšne posebne lepote. A k njemu so prišle množice ljudi. Ker so v njem videle nekaj, kar so iskale.

Ker vsakdo išče Boga. Ker vsakdo išče rešitev.

V njem so videli Boga. V njem so začutili bližino Boga, mir, upanje. Prepričani so bili, da je on mesija, da je on rešitelj. Ni tajil. Ni bil on tisti, ki prinaša mir. To je v njem delal Bog, ki ga je Janez srečal v puščavi. To srečanje ga je prevzelo. To srečanje ga je oživilo, saj je v njem začutil, da ga ima Bog kljub njegovi ranljivosti rad, da bdi nad njim, da ga čuva, ker mu je dragocen. V tem srečanju je hkrati z neskončno močno ljubeznijo srečal tudi odgovore na svoja najgloblja vprašanja o sebi, svetu in življenju. Da je lahko ranljiv, ker je to pot Boga v njegovo življenje. Pot Boga, ki rešuje.

In je spet začel upati, spet je začel verjeti v prihodnost, spet je začel živeti. Srečanje z Bogom ga je spremenilo. Janez je začel žareti. To je začelo spreminjati tudi ljudi okrog njega. Bog, ki mu je Janez pustil v svoje srce, je najprej oživil Janeza, po njem pa je oživljal mrtve kraje, je oživljal mrtve ljudi. Ljudje so namreč videli njegovo vero in to, kako ga vera rešuje, kako ga vera dela svobodnega in veselega, kako ga vera spreminja. Zato so se mu dajali krstiti. Zato so se ob njem spreminjali in z dobroto, zvestobo, skromnostjo in veseljem pripravljali pot Bogu tudi v njihova življenja.

Bog lahko spremeni svet. In če se bomo srečali z njim, bo to tudi storil. Če bomo dovolili, da spremeni nas.