Vedno znova, ko premišljujem o Mariji, me preseneča njena vera. Njena vera v težkih časih, njena vera v vseh težkih položajih, v katerih se je znašla. Njena vera in zaupanje v Boga v Božjih presenečenjih, ki so se ji dogajala – tako kot se v življenju vedno dogajajo tudi nam.
Naj nekoliko pojasnim. Marija je bila zaročena. Do poroke s svojim možem, Jožefom, je morala ostati devica, čista. Nihče ni dvomil, da bo Marija držala svojo obljubo. Bila je izjemno dekle, zvesto dekle na dobrem imenu. Živela je mirno in je natančno vedela, kam in kako.
Potem pa to Božje presenečenje. Rodila bo sina. Od Svetega Duha. Stvar, ki se še ni in se ne bo nikdar več zgodila. Kdo ji bo verjel? Nihče, seveda. In njena lepa podoba pred ljudmi? Saj lahko slišimo govorice: »Nikoli si nisem mislil, da je ona taka.« Pa ne samo to. To bi se še dalo nekako prenesti. Toda zaročenki, ki je bila noseča pred poroko, je bila usoda že napisana: kamenjanje do smrti.
Bil je to trenutek popolne tišine. Trenutek vznemirjenja in strahu. Mariji se je življenje postavilo na glavo. Kot da bi se ji posul svet. Kakor da bi se Bog norčeval iz nje. Kakor da se je kruto poigral z njenim življenjem in ji podrl vse, kar je bilo v njenem življenju stabilnega in vrednega. Vključno z njeno prihodnostjo.
In sredi vsega tega njen odgovor na Božji izziv: »Kot doslej, moj Bog, sem tudi zdaj povsem tvoja. Stori z mano, kar veš, da je prav.«
Ta njen odgovor ni bil vdanost v usodo. Bila je odločitev. Odločitev verjeti Bogu v popolni negotovosti. Odločitev popolnega zaupanja. Odločitev, ki jo lahko povleče samo ljubeči človek. Človek, ki ve, kako negotova in nepredvidljiva je ljubezen in odločitev zanjo. A tudi človek, ki ve, da je njegovo življenje brez ljubezni mrtvo. Da je mrtvo tudi življenje brez Boga.
Zato se je odločila: z Bogom, torej kamor Bog hoče, ker brez Boga ne bo šlo. Pa četudi v ponižanje, pa četudi v smrt. Bog je izredno zahteven. Zahtevna je tudi pot, ki jo predlaga človeku. A samo zato, ker se Bog s človekom ne šali. Ker Bog glede človeka misli povsem resno. Ker je človek in njegovo odrešenje njegov večni projekt.
Od tod Marijina vera. Verjame, ker ve, da mu je draga. Ker ve, da jo Bog ljubi: »Gospod je s teboj!« V tej luči vsako Božje presenečenje, vsak življenjski zasuk, pa naj se zdi še tako nemogoč in katastrofalen, postane blagoslov. Ja, prav ste slišali, blagoslov. Ker je priložnost za to, da se človek odloči za Boga. Vsak vstop Boga v mojo resničnost pa je blagoslov. Ker me vsak vstop Boga v moje življenje rešuje.
Smo pripravljeni nanj? Božič je zahtevna stvar. Gre za rojstvo Boga v mojem življenju, ki se zgodi, če Bog najde pri meni mojo privolitev. Smo pripravljeni nanj? Na njegovo odrešenje, na njegovo radikalnost, na spremembo svojega življenja?
*
Naj nekoliko pojasnim. Marija je bila zaročena. Do poroke s svojim možem, Jožefom, je morala ostati devica, čista. Nihče ni dvomil, da bo Marija držala svojo obljubo. Bila je izjemno dekle, zvesto dekle na dobrem imenu. Živela je mirno in je natančno vedela, kam in kako.
Potem pa to Božje presenečenje. Rodila bo sina. Od Svetega Duha. Stvar, ki se še ni in se ne bo nikdar več zgodila. Kdo ji bo verjel? Nihče, seveda. In njena lepa podoba pred ljudmi? Saj lahko slišimo govorice: »Nikoli si nisem mislil, da je ona taka.« Pa ne samo to. To bi se še dalo nekako prenesti. Toda zaročenki, ki je bila noseča pred poroko, je bila usoda že napisana: kamenjanje do smrti.
Bil je to trenutek popolne tišine. Trenutek vznemirjenja in strahu. Mariji se je življenje postavilo na glavo. Kot da bi se ji posul svet. Kakor da bi se Bog norčeval iz nje. Kakor da se je kruto poigral z njenim življenjem in ji podrl vse, kar je bilo v njenem življenju stabilnega in vrednega. Vključno z njeno prihodnostjo.
In sredi vsega tega njen odgovor na Božji izziv: »Kot doslej, moj Bog, sem tudi zdaj povsem tvoja. Stori z mano, kar veš, da je prav.«
Ta njen odgovor ni bil vdanost v usodo. Bila je odločitev. Odločitev verjeti Bogu v popolni negotovosti. Odločitev popolnega zaupanja. Odločitev, ki jo lahko povleče samo ljubeči človek. Človek, ki ve, kako negotova in nepredvidljiva je ljubezen in odločitev zanjo. A tudi človek, ki ve, da je njegovo življenje brez ljubezni mrtvo. Da je mrtvo tudi življenje brez Boga.
Zato se je odločila: z Bogom, torej kamor Bog hoče, ker brez Boga ne bo šlo. Pa četudi v ponižanje, pa četudi v smrt. Bog je izredno zahteven. Zahtevna je tudi pot, ki jo predlaga človeku. A samo zato, ker se Bog s človekom ne šali. Ker Bog glede človeka misli povsem resno. Ker je človek in njegovo odrešenje njegov večni projekt.Od tod Marijina vera. Verjame, ker ve, da mu je draga. Ker ve, da jo Bog ljubi: »Gospod je s teboj!« V tej luči vsako Božje presenečenje, vsak življenjski zasuk, pa naj se zdi še tako nemogoč in katastrofalen, postane blagoslov. Ja, prav ste slišali, blagoslov. Ker je priložnost za to, da se človek odloči za Boga. Vsak vstop Boga v mojo resničnost pa je blagoslov. Ker me vsak vstop Boga v moje življenje rešuje.
Smo pripravljeni nanj? Božič je zahtevna stvar. Gre za rojstvo Boga v mojem življenju, ki se zgodi, če Bog najde pri meni mojo privolitev. Smo pripravljeni nanj? Na njegovo odrešenje, na njegovo radikalnost, na spremembo svojega življenja?
*
Komentarji
Objavite komentar