Preskoči na glavno vsebino

Kamor Bog hoče

Vedno znova, ko premišljujem o Mariji, me preseneča njena vera. Njena vera v težkih časih, njena vera v vseh težkih položajih, v katerih se je znašla. Njena vera in zaupanje v Boga v Božjih presenečenjih, ki so se ji dogajala – tako kot se v življenju vedno dogajajo tudi nam.

Naj nekoliko pojasnim. Marija je bila zaročena. Do poroke s svojim možem, Jožefom, je morala ostati devica, čista. Nihče ni dvomil, da bo Marija držala svojo obljubo. Bila je izjemno dekle, zvesto dekle na dobrem imenu. Živela je mirno in je natančno vedela, kam in kako.

Potem pa to Božje presenečenje. Rodila bo sina. Od Svetega Duha. Stvar, ki se še ni in se ne bo nikdar več zgodila. Kdo ji bo verjel? Nihče, seveda. In njena lepa podoba pred ljudmi? Saj lahko slišimo govorice: »Nikoli si nisem mislil, da je ona taka.« Pa ne samo to. To bi se še dalo nekako prenesti. Toda zaročenki, ki je bila noseča pred poroko, je bila usoda že napisana: kamenjanje do smrti.

Bil je to trenutek popolne tišine. Trenutek vznemirjenja in strahu. Mariji se je življenje postavilo na glavo. Kot da bi se ji posul svet. Kakor da bi se Bog norčeval iz nje. Kakor da se je kruto poigral z njenim življenjem in ji podrl vse, kar je bilo v njenem življenju stabilnega in vrednega. Vključno z njeno prihodnostjo.

In sredi vsega tega njen odgovor na Božji izziv: »Kot doslej, moj Bog, sem tudi zdaj povsem tvoja. Stori z mano, kar veš, da je prav.«

Ta njen odgovor ni bil vdanost v usodo. Bila je odločitev. Odločitev verjeti Bogu v popolni negotovosti. Odločitev popolnega zaupanja. Odločitev, ki jo lahko povleče samo ljubeči človek. Človek, ki ve, kako negotova in nepredvidljiva je ljubezen in odločitev zanjo. A tudi človek, ki ve, da je njegovo življenje brez ljubezni mrtvo. Da je mrtvo tudi življenje brez Boga.

Zato se je odločila: z Bogom, torej kamor Bog hoče, ker brez Boga ne bo šlo. Pa četudi v ponižanje, pa četudi v smrt. Bog je izredno zahteven. Zahtevna je tudi pot, ki jo predlaga človeku. A samo zato, ker se Bog s človekom ne šali. Ker Bog glede človeka misli povsem resno. Ker je človek in njegovo odrešenje njegov večni projekt.

Od tod Marijina vera. Verjame, ker ve, da mu je draga. Ker ve, da jo Bog ljubi: »Gospod je s teboj!« V tej luči vsako Božje presenečenje, vsak življenjski zasuk, pa naj se zdi še tako nemogoč in katastrofalen, postane blagoslov. Ja, prav ste slišali, blagoslov. Ker je priložnost za to, da se človek odloči za Boga. Vsak vstop Boga v mojo resničnost pa je blagoslov. Ker me vsak vstop Boga v moje življenje rešuje.

Smo pripravljeni nanj? Božič je zahtevna stvar. Gre za rojstvo Boga v mojem življenju, ki se zgodi, če Bog najde pri meni mojo privolitev. Smo pripravljeni nanj? Na njegovo odrešenje, na njegovo radikalnost, na spremembo svojega življenja?
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j