Narobe svet
Človek brez luči in sonca težko preživi. Posebno v temnih časih, kot so današnji. Ne more hoditi, če ga ne nekaj osvetljuje, če mu ne nekaj daje upanja in poguma. Meni daje pogum in luč in pot kratek stavek iz današnjega evangelija: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« Svetla vrata na koncu temne povesti o zlobi človeka, ki vztraja v svoji sebičnosti.
Gospodarjevi poslanci in njegov sin, ki hodijo v vinograd po pridelek in ki njihove oskrbnike sprašujejo po tem, za kar so bili postavljeni v vinograd, po dobroti, po pravičnosti, po solidarnosti, torej po tem, po čemer sprašuje tudi današnji človek, so kruto pokončani. Toda zgodba se kljub temu ne konča maščevalno, niti tragično. Zavrženi kamen, recimo mu nebodigatreba tega sveta, postane temelj novega sveta, nove prihodnosti. Greh postane blagoslov, umor postane novo rojstvo, konec postane začetek. Z zlom, s slabim, morda najslabšim, se začne upanje. To je zgodba Jezusa Kristusa, vogelnega kamna. Zgodba, ki pravi, da ima človekova grešnost in nepopolnost posebno mesto v svetu.
Ste začudeni? Presenečeni? Pa je vendarle tako. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni, nezmotljivi, najboljši. Nikakor ne. Lahko smo ranljivi, lahko smo zmotljivi. Preko naših napak in nepopolnosti, celo preko našega greha Bog lahko naredi čudovite stvari. Preko našega greha nas lahko nauči, da v naših odnosih ostanemo ljudje, ki odpuščajo, ker jim je odpuščeno, ki razumejo, ker jih nekdo razume, ki pomagajo, ker so tudi sami potrebni pomoči.
In da, tudi zato sem prepričan, da bo tudi iz naših nepopolnosti in iz nepopolnosti našega časa naredil temelj za nov svet, za novo prihodnost. Temelj, ki je on sam. Njegova ljubezen. Ta je tista, ki ga je naredila iz znamenja pohujšanja za vogelni kamen. Njegova ljubezen, ki je šokirala že toliko in toliko ljudi, ker je hotela iti v svet tudi po tistih, ki so delali najhujše stvari človeške zgodovine. Ko so spoznali, da jih ima Bog rad. Da jih ima rad tudi ranjene in nepopolne.
To je vogelni kamen tudi mojega in tvojega življenja, moje in tvoje in vsega sveta prihodnosti. Iz njega vse rase, brez njega vse pade. Kajti nič ne potrebuje človek bolj kot ljubezni, ki ne mine.
*
Gospodarjevi poslanci in njegov sin, ki hodijo v vinograd po pridelek in ki njihove oskrbnike sprašujejo po tem, za kar so bili postavljeni v vinograd, po dobroti, po pravičnosti, po solidarnosti, torej po tem, po čemer sprašuje tudi današnji človek, so kruto pokončani. Toda zgodba se kljub temu ne konča maščevalno, niti tragično. Zavrženi kamen, recimo mu nebodigatreba tega sveta, postane temelj novega sveta, nove prihodnosti. Greh postane blagoslov, umor postane novo rojstvo, konec postane začetek. Z zlom, s slabim, morda najslabšim, se začne upanje. To je zgodba Jezusa Kristusa, vogelnega kamna. Zgodba, ki pravi, da ima človekova grešnost in nepopolnost posebno mesto v svetu.
Ste začudeni? Presenečeni? Pa je vendarle tako. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni, nezmotljivi, najboljši. Nikakor ne. Lahko smo ranljivi, lahko smo zmotljivi. Preko naših napak in nepopolnosti, celo preko našega greha Bog lahko naredi čudovite stvari. Preko našega greha nas lahko nauči, da v naših odnosih ostanemo ljudje, ki odpuščajo, ker jim je odpuščeno, ki razumejo, ker jih nekdo razume, ki pomagajo, ker so tudi sami potrebni pomoči.
In da, tudi zato sem prepričan, da bo tudi iz naših nepopolnosti in iz nepopolnosti našega časa naredil temelj za nov svet, za novo prihodnost. Temelj, ki je on sam. Njegova ljubezen. Ta je tista, ki ga je naredila iz znamenja pohujšanja za vogelni kamen. Njegova ljubezen, ki je šokirala že toliko in toliko ljudi, ker je hotela iti v svet tudi po tistih, ki so delali najhujše stvari človeške zgodovine. Ko so spoznali, da jih ima Bog rad. Da jih ima rad tudi ranjene in nepopolne.
To je vogelni kamen tudi mojega in tvojega življenja, moje in tvoje in vsega sveta prihodnosti. Iz njega vse rase, brez njega vse pade. Kajti nič ne potrebuje človek bolj kot ljubezni, ki ne mine.
*
"Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni, nezmotljivi, najboljši. Nikakor ne. Lahko smo ranljivi, lahko smo zmotljivi."
OdgovoriIzbrišiMorda bi bilo to treba večkrat ponoviti. Zlahka se ujamemo v samega sebe in napačno interpetacijo besed SP: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48)". Kajti brez Njega ne moremo ničesar storiti. Živeti v polnosti, ne sami, ampak v tesni skupnosti z nebeškim Očetom - kot je živel Jezus.