Tonetu na grob

Srčni, dragi, vedno poln življenja, pa naj je bilo temno ali svetlo!
Dragi Tone!

Od malih nog si bil eden mojih najljubših. In si to ostal. Za vedno kot Pesnik, žlahtnih in polnih besed. Hvala.
Počivaj v miru.


Ljubezen

Meni je lep ta svet
med morjem in goro!
Ta prst, ki je je komaj za pest
z majhnim upom in veliko moro.


Meni je drag ta prag
pred nebivanja vrati.
Sem nas, kot boštva in beden prah,
je položila usoda mati


za vztrajanje in za rast,
za bel dan in črno bilje,
za muko in slast, za strast
in nerazumno samonasilje.


Meni je ljub ta svet,
tako krut in ravnodušen!
Nanj sem pripet in razpet
kot na križ preizkušenj


za pot kdovekam, navzdol
v brezno ali brezmejno pesem,
na to čudno slovensko bol,
na eno samo ljubezen.

Komentarji

  1. katka26. 10. 11, 20:20

    Čutovit ustvarjalec. Pavčkove pesmi bodo večno živele in žuborele.

    PREPROSTE BESEDE

    Treba je mnogo preprostih besed
    kakor:
    kruh,
    ljubezen
    dobrota,
    da ne bi slepi v temi
    na križpotjih zašli
    s pravega pota.

    Treba je mnogo tišine, tišine
    zunaj in znotraj nas,
    da bi slišali glas,
    tihi, plahi, pojemajoči glas
    golobov,
    mravelj,
    ljudi,
    src
    in njih bolečine
    sredi krivic in vojskà,
    sredi vsega tegà,
    kar ni
    kruh,
    ljubezen
    in ne dobrota.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več