Preskoči na glavno vsebino

Zlo v meni

Nekaj nam danes gotovo ne da miru: v čem je Petrova skrb in ljubeznivost napačna, če smo že gotovi, da v Jezusa ne gre dvomiti. Kaj Jezusa v tem prigovarjanju toliko zmoti, da se nanj tako ostro odzove? Pravzaprav Jezusov odziv izgleda prav nekoliko nesramen. Kajti Petrovo prigovarjanje vsaj na zunaj izgleda kot njegova resnična skrb, kot njegova resnična ljubezen do Jezusa, za katerega ne želi, da bi tako sramotno in ponižano končal. Toda čeprav tako izgleda, to nikakor ni Petrova ljubezen.


Morda se tudi vam večkrat zgodi naslednje: mislimo, da delamo dobro drug drugemu, da so naše želje, misli, prizadevanja, pogledi povsem dobronamerni, še več, storjeni iz čiste ljubezni. A glej: včasih se naše dobronamerne, ljubeznive stvari (bodisi pri nas bodisi v drugih ljudeh) spremenijo v strah in nemir, v konflikte in razprtije. In se nam zdi čudno in nenavadno. Ker mislimo, da delamo dobro ... pa smo naredili zlo.

Kako je to mogoče? Kako lahko dobro postane slabo? Odgovor je dokaj preprost: takrat, ko »ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Ko imajo moje želje, predstave, pričakovanja, dobro počutje, uspeh in »mir v hiši« prednost pred tem, kar od nas zahteva ljubezen.

Sliši se kruto, a danes se moramo skupaj s Petrom soočiti z zlom v sebi. Z zlom, ki se tako velikokrat skrije pod podobo dobrega in poštenega in skrbnega, ki se tako nevidno vpije v naše misli, razum, občutke, spoznanja, čustva, da ga ne prepoznamo. A tudi v nas je zlo. In Jezusove trde in krute besede so namenjene zlu v nas, ne nam samim. Ker je z zlom potrebno obračunati brez kakršnih koli kompromisov. Sicer se bo zajedlo tako globoko, da ga ne bomo mogli več prepoznati. Da bomo mislili, da smo mi, a bomo nekdo povsem drug.

Zla se ne da kar tako prepoznati. Peter ga recimo ni prepoznal. To mu je moral povedati Jezus. In samo ob njegovih besedah lahko prepoznavamo, ali gre za zlo ali za dobro, tudi mi. Potem bomo videli, da so sadovi zla strah in nemir in sovraštvo in razdeljenost, da zlo vedno nasprotuje Bogu in njegovi ljubezni in s tem tudi človeku in njegovi prihodnosti. Zlo nikdar ne služi nikomur drugemu, kakor samo samemu sebi.

Zla se brez Kristusa, brez Boga ne moremo rešiti. Ko nam gre vse narobe, ko v našem življenju prevladuje prepir in obup, zagrenjenost in strah, negotovost in nemir, v naših odločitvah, dejanjih, odnosih manjka Boga. Manjka odločitev zanj. Odločitev za Boga in proti zlu. Odločitev, ki bi preprosto rekla: »Bog, potrebujem te! Vzemi me v svoj objem, popolnoma se ti prepuščam, ker brez Tebe ne gre.« Če povemo brez besed – vzeti svoj križ in iti za njim.

Samo v tem je mir. Kjer pa je mir, je prava pot.
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več