Zlo v meni

Nekaj nam danes gotovo ne da miru: v čem je Petrova skrb in ljubeznivost napačna, če smo že gotovi, da v Jezusa ne gre dvomiti. Kaj Jezusa v tem prigovarjanju toliko zmoti, da se nanj tako ostro odzove? Pravzaprav Jezusov odziv izgleda prav nekoliko nesramen. Kajti Petrovo prigovarjanje vsaj na zunaj izgleda kot njegova resnična skrb, kot njegova resnična ljubezen do Jezusa, za katerega ne želi, da bi tako sramotno in ponižano končal. Toda čeprav tako izgleda, to nikakor ni Petrova ljubezen.

Morda se tudi vam večkrat zgodi naslednje: mislimo, da delamo dobro drug drugemu, da so naše želje, misli, prizadevanja, pogledi povsem dobronamerni, še več, storjeni iz čiste ljubezni. A glej: včasih se naše dobronamerne, ljubeznive stvari (bodisi pri nas bodisi v drugih ljudeh) spremenijo v strah in nemir, v konflikte in razprtije. In se nam zdi čudno in nenavadno. Ker mislimo, da delamo dobro ... pa smo naredili zlo.

Kako je to mogoče? Kako lahko dobro postane slabo? Odgovor je dokaj preprost: takrat, ko »ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Ko imajo moje želje, predstave, pričakovanja, dobro počutje, uspeh in »mir v hiši« prednost pred tem, kar od nas zahteva ljubezen.

Sliši se kruto, a danes se moramo skupaj s Petrom soočiti z zlom v sebi. Z zlom, ki se tako velikokrat skrije pod podobo dobrega in poštenega in skrbnega, ki se tako nevidno vpije v naše misli, razum, občutke, spoznanja, čustva, da ga ne prepoznamo. A tudi v nas je zlo. In Jezusove trde in krute besede so namenjene zlu v nas, ne nam samim. Ker je z zlom potrebno obračunati brez kakršnih koli kompromisov. Sicer se bo zajedlo tako globoko, da ga ne bomo mogli več prepoznati. Da bomo mislili, da smo mi, a bomo nekdo povsem drug.

Zla se ne da kar tako prepoznati. Peter ga recimo ni prepoznal. To mu je moral povedati Jezus. In samo ob njegovih besedah lahko prepoznavamo, ali gre za zlo ali za dobro, tudi mi. Potem bomo videli, da so sadovi zla strah in nemir in sovraštvo in razdeljenost, da zlo vedno nasprotuje Bogu in njegovi ljubezni in s tem tudi človeku in njegovi prihodnosti. Zlo nikdar ne služi nikomur drugemu, kakor samo samemu sebi.

Zla se brez Kristusa, brez Boga ne moremo rešiti. Ko nam gre vse narobe, ko v našem življenju prevladuje prepir in obup, zagrenjenost in strah, negotovost in nemir, v naših odločitvah, dejanjih, odnosih manjka Boga. Manjka odločitev zanj. Odločitev za Boga in proti zlu. Odločitev, ki bi preprosto rekla: »Bog, potrebujem te! Vzemi me v svoj objem, popolnoma se ti prepuščam, ker brez Tebe ne gre.« Če povemo brez besed – vzeti svoj križ in iti za njim.

Samo v tem je mir. Kjer pa je mir, je prava pot.
*