Žeja, kakšna žeja!

»Daj mi piti.« Jezusova nenavadna prošnja pretrese samarijansko ženo. In tudi nas. Še posebej če vemo, da Judje in Samarijani ne govorijo med sabo, rabi in žena pa tudi ne. In verjetno zaradi svojih številnih ljubezenskih avantur tudi marsikdo drug ni imel za spodobno, da bi govoril z njo. Jezus gre čez te pregrade. Samo zato, ker je žejen? Ne. Ker začuti žejo te žene. Žejo, ki traja in traja, kakor dolga zima.

Zaradi takšne žeje – žeje po čisti ljubezni – postanejo ljudje hladni in zaprti, lahko so uporni in trmasti, zmedeni in čudaški, lahko sovražni do vsega sveta, v katerem ne najdejo, kar iščejo, lahko delajo marsikaj hudega in grdega, vse iz iste želje, ki se je morda sami niti ne zavedajo: da bi našli čisto ljubezen. Človek je namreč vedno žejen odpuščanja, človek si želi, da bi ga kdo sprejel, da bi ga kdo imel rad brez pogojev in predsodkov, kljub vsemu, kar stori in kar je. In to išče. Lahko v avtu, oblekah, kakršnikoli odvisnosti ... Vedno je v ozadju ta žeja. In dokler je ne poteši, njegovo srce ni mirno. Ali pa obupa in se zapre pred vsem svetom. Se zagrne v zimo.

A naenkrat se zima za to ženo konča. Ta pretresljiva Jezusova prošnja jo predrami, predrami ljubezen in sočutje v njej. Ljubezen, ki gre preko predsodkov in človeških meja, predrami ljubezen, ki so jo iste ovire omejile, jo zaprle in ji porezale krila. Končno jo ima nekdo rad. Končno nekdo računa tudi nanjo. Končno nekdo v njej vidi tudi nekaj dobrega.

To je to! To je iskala ta žena. Ta njena žeja po čisti ljubezni je bila žeja po Bogu. Ker je prva ljubezen, ki jo potrebujem, da lahko živim, ljubezen Boga. Če té ni, tudi druge ne živijo, pa čeprav si delam utvaro, da so. In srečanje z Bogom je to ženo tako napolnilo, da je ta voda iz nje začela teči tudi drugim ljudem. Ta žena je iz žejne puščave postala studenec veselja, ki žubori še danes. Ki žubori tudi meni in tebi.

Žubori predvsem to, da je Bog za vsakogar primeren in da je vsak primeren za Boga. Žubori, da je prav On tisto, kar išče vsak od nas, da je On tisti manjkajoči košček našega življenja. Žubori, da je pri njem vsakdo dobrodošel, da je On tista čista ljubezen, da je On tisti, ki želi nositi bremena s teboj. Žubori, da sedi tudi v tvojem življenju, pri tvojih vodnjakih, od katerih odhajaš žejen, in te hoče nagovoriti, te hoče zbuditi. Morda preko skrbi tvoje žene, preko opomina tvojih prijateljev, morda preko nezgode, morda preko slutnje. Sedi in te prosi: »Daj mi piti.« Sedi k njemu. Povej mu svojo zgodbo. Povej mu o svoji poti. Ima ti povedati marsikaj. Za začetek to, da drug drugega potrebujeta in da to vajino prijateljstvo potrebuje tudi ta žejni svet.