Preskoči na glavno vsebino

Žeja, kakšna žeja!

»Daj mi piti.« Jezusova nenavadna prošnja pretrese samarijansko ženo. In tudi nas. Še posebej če vemo, da Judje in Samarijani ne govorijo med sabo, rabi in žena pa tudi ne. In verjetno zaradi svojih številnih ljubezenskih avantur tudi marsikdo drug ni imel za spodobno, da bi govoril z njo. Jezus gre čez te pregrade. Samo zato, ker je žejen? Ne. Ker začuti žejo te žene. Žejo, ki traja in traja, kakor dolga zima.

Zaradi takšne žeje – žeje po čisti ljubezni – postanejo ljudje hladni in zaprti, lahko so uporni in trmasti, zmedeni in čudaški, lahko sovražni do vsega sveta, v katerem ne najdejo, kar iščejo, lahko delajo marsikaj hudega in grdega, vse iz iste želje, ki se je morda sami niti ne zavedajo: da bi našli čisto ljubezen. Človek je namreč vedno žejen odpuščanja, človek si želi, da bi ga kdo sprejel, da bi ga kdo imel rad brez pogojev in predsodkov, kljub vsemu, kar stori in kar je. In to išče. Lahko v avtu, oblekah, kakršnikoli odvisnosti ... Vedno je v ozadju ta žeja. In dokler je ne poteši, njegovo srce ni mirno. Ali pa obupa in se zapre pred vsem svetom. Se zagrne v zimo.

A naenkrat se zima za to ženo konča. Ta pretresljiva Jezusova prošnja jo predrami, predrami ljubezen in sočutje v njej. Ljubezen, ki gre preko predsodkov in človeških meja, predrami ljubezen, ki so jo iste ovire omejile, jo zaprle in ji porezale krila. Končno jo ima nekdo rad. Končno nekdo računa tudi nanjo. Končno nekdo v njej vidi tudi nekaj dobrega.

To je to! To je iskala ta žena. Ta njena žeja po čisti ljubezni je bila žeja po Bogu. Ker je prva ljubezen, ki jo potrebujem, da lahko živim, ljubezen Boga. Če té ni, tudi druge ne živijo, pa čeprav si delam utvaro, da so. In srečanje z Bogom je to ženo tako napolnilo, da je ta voda iz nje začela teči tudi drugim ljudem. Ta žena je iz žejne puščave postala studenec veselja, ki žubori še danes. Ki žubori tudi meni in tebi.

Žubori predvsem to, da je Bog za vsakogar primeren in da je vsak primeren za Boga. Žubori, da je prav On tisto, kar išče vsak od nas, da je On tisti manjkajoči košček našega življenja. Žubori, da je pri njem vsakdo dobrodošel, da je On tista čista ljubezen, da je On tisti, ki želi nositi bremena s teboj. Žubori, da sedi tudi v tvojem življenju, pri tvojih vodnjakih, od katerih odhajaš žejen, in te hoče nagovoriti, te hoče zbuditi. Morda preko skrbi tvoje žene, preko opomina tvojih prijateljev, morda preko nezgode, morda preko slutnje. Sedi in te prosi: »Daj mi piti.« Sedi k njemu. Povej mu svojo zgodbo. Povej mu o svoji poti. Ima ti povedati marsikaj. Za začetek to, da drug drugega potrebujeta in da to vajino prijateljstvo potrebuje tudi ta žejni svet.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.