Preskoči na glavno vsebino

Pa recimo še kaj o Emi

Letošnje Eme sem se veselil. Ne samo zato, ker se pravzaprav veselim vsake Eme, ker jo imam rad, pa čeprav se obnjo mora nekako obregniti prav vsak Slovenec, marveč zato, ker je bila letos sestavljena iz samih dobrih oz. kvalitetnih nastopajočih (če izzvzamemo Rock Partyzane - ampak saj ima skoraj vsaka knjiga kakega tiskarskega škrata kje). Že ob napovedi nastopajočih sem dejal, da bo Ema vrhunska. In nisem se motil. Res je bila. Manjkalo je pravzaprav samo eno. Vrhunec.

Bilo je, kot da bi hodil po lepi planoti. Veliko dobrih in kvalitetnih pesmi, veliko, da si jih lahko zdaj požvižgavam, ko hodim po opravkih ali ko me preseneti tišina v avtomobilu. Ni pa bilo pesmi, ob kateri bi obstal v občudovanju in si rekel: "To je to!" Nasploh je manjkala pesem, ki bi res izstopala in to je bila edina težava Eme. Morda so zato žirantke pravzaprav pri vsaki povedale eno in isto. Ker je glede vtisa tako res bilo. (In se seveda nikomur niso smele zameriti.)

A vendar smo dobili zmagovalko. Pričakovano zmagovalko. V marsikaterem pogovoru smo s prijatelji že izluščili, da bosta superfinalistki gotovo April in Maja Keuc in tako je bilo. In rekli smo, če bo takšno finale, gotovo zmaga Maja Keuc. In tako je bilo. Zakaj? Verjetno ne zaradi pesmi same. Osebno je za Eurosong taka pesem malce pretežka, ker si jo je težko zapomniti. Morda bo svoje naredil svojevrstni "škandal", povezan z našo zmagovalko. Ampak, saj je vedno tako, da se pri zmagovalkah, ne pa pri poraženkah išče slabosti. Nič novega ni tudi to, da se skladbo, ki je boljša, obtoži plagiatorstva. Tako je bilo tudi v primeru Marije Šerifović in Lene in verjetno še marsikoga drugega. In tako je tudi z Majino pesmijo. (če koga zanima, tu sta povezavi na zelo podobni pesmi: Magnifico: Amore in Armin Van Buuren: Imagine)


Mar to kaže na njen uspeh? Bomo videli. Morda je to celo dobro. Da se o njej govori. Spomnim se namreč leta, ko so zmagali finski Lordi, te pošastne kreature iz nekega drugega glasbenega sveta. Obkrožili so vse evropske spletne portale in voila', Finska je zmagala nasploh prvič v zgodovini. Kaj vemo, morda pa je tudi to  razlog za kakršen koli uspeh.

Zakaj je torej zmagala Maja Keuc in zakaj je to tako pričakovano? Prvič zato, ker jo imajo ljudje radi. Poleg tega je zelo pozitivno znan obraz iz bitke za slovenski talent, pri katerem bi gotovo morala zmagati, saj - roko na srce - petje male Line še zdaleč ni bilo tako dobro kot Majino. Drugič, gre za neke vrste kompenzacijo, kot v primeru tolikokrat oškodovane Karmen Stavec, ki je potem na evrovizijskem odru povsem pogorela - ker ni zmagala takrat, naj zmaga sedaj. V takem primeru se seveda odpusti marsikaj, tudi Majino (meni ne preveč ljubo) posnemanje latino-ameriških div, če tako imenujemo nekoliko nosljajoč ton. Je pa treba reči, da je, tretjič, Maja zmagala tudi zato, ker ima dober glas in ker imamo Slovenci radi pevke z močnim in krepkim glasom (Nuša, Alenka, Darja ...). Tu je bil tudi vsem dobro znan tim Vlašič-Grabnar in zmaga sploh ni bila vprašljiva.

Tako smo dobili zmagovalko Eme 2011, ki je verjetno od vseh zmagovalk najtežja in zato morda malo manj primerna za evrovizijski oder, kjer se v večini najprej išče pozornost. V tem primeru bi bila boljša izbira Lady Gaga, pardon, April, ki bi se jo vsekakor zapomnili, pa čeprav se njena pesem vse preveč ponavlja. Moje zanimanje so sicer vzbudili še Time to time, ki so predstavili zanimivo skladje tonov, Feliks Langus, če pustimo besedilo ob strani, in oba veterana, Omar in Nina, ki pa sta imela preslabi skladbi, da bi lahko posegla kam više. Maja je bila veliko boljša, navkljub vsemu.

Tako torej. Imamo jo. In zanjo bomo navijali, postala bo naša, pa naj vzbuja še tako nasprotujoče si komentarje. Tako da - srečno, Maja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.