Temelji

Stvar je jasna: za tistega, ki nima nečesa, na kar bi se oprl, za tistega, ki nima neke dokončne temeljne stvari, o kateri ne dvomi in o kateri ne debatira, za tistega je življenje pretežko. Nima nobene možnosti, da bi v tem življenju sploh lahko preživel.

A morda obstajajo še hujše stvari: da imaš eno takšno stvar, pa se izkaže, da je napačna. Človek se sesuje. Res se sesuje.

Zato – dokler ni prepozno – preverimo svoje temelje, to, na čemer zidamo svoje življenje.

Najprej mora biti naš temelj nekaj večnega, nekaj, kar ne more ne segniti, se ne posušiti, ne zlomiti ali razbiti ali kako drugače razpasti. Biti mora neminljiv, sicer je temelj samo začasna, nezanesljiva rešitev. Zato mora biti tudi nekaj, v kar bom prepričan, nekaj, kar me ne bo razočaralo. Potem mora biti nekaj, kar bo vzdržalo težke pritiske, nekaj, kar ne bo nikdar popustilo. Nekaj, kar mi bo dalo moč in smisel. In mora biti nekaj, kar bo ostalo, tudi ko bom jaz že umrl.

Če je v temelju dobre hiše skala, potem je v temelju dobrega človeka Bog. Se spomnite: ustvaril ga je po Božji podobi. Če torej hoče človek iz sebe zgraditi človeka, mora graditi na Bogu, na Božjem v sebi. Če je temelj kaj drugega, potem se morda zdi, da je to človek, pa je vse kaj drugega kot to. In upam si reči: če ga ne bo uničilo kaj od zunaj, se bo uničil sam.

Če so torej temelji dobri, bo dobra tudi hiša. Seveda pa samo temelji niso dovolj, treba je tudi zidov in oken in vrat in strehe, tisto, kar iz temeljev naredi dobro hišo in dom. Vem, da boste razumeli, da hiša nič ne pomaga, če ni nekomu dom. Kot tudi človek ni človek, če ni kraj srečanja Boga in človeka.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro