Voda

Dolga vrsta je bila pri Jordanu. Dolga vrsta ljudi, ki so prišli k Janezu, da bi se mu dali krstiti. Da bi se potopili v vodo. Morda večina niti ni vedela, zakaj so tam. Kar čutili so, da morajo biti tam, ker je Janezova beseda prinašala nekaj upanja v tiste tako težke čase, ki se vlečejo še danes – čase človekove krivde in čase človekovih padcev.

Zakaj? Mar more nekaj vode umiti človekovo preteklost? Ne, pač pa njegova odločitev, da bo boljši, odločitev, v kateri se sreča z Bogom. Odločitev, v kateri se potopi v Boga, odločitev, v kateri začuti, da ga Bog objema z vseh strani, da ga objema njegovo Življenje, ki ga voda tako lepo predstavlja.

Tako lepa je ta odločitev, ko stojiš na bregu Jordana in poslušaš besede, ki ti dajejo svetlo in jasno začrtano prihodnost: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči!«

A tako težka je ta odločitev, ko se srečaš s puščavo, s svojo nemočjo v svetu, ko se srečaš s spoznanjem, da je neumno biti kristjan, da je neumno biti pošten, kjer vsi izkoriščajo, da je dobrota sirota, da je brezsmiselno zapravljati čas in ljubezen za stvari in ljudi, ki ti jih svet pred nosom pokvari.

Kako izsušen, izpit, izmozgan se čuti človek takrat. Kako tudi ne. Od sveta, ki mu je cilj biti prvi in pot do njega izkoriščanje kogarkoli, se človek ne more napiti. Lahko se napije od ljubezni. Lahko se napije od edine vode sredi puščave, Jordana, ki ves čas življenja teče poleg njega in tiho šepeče: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči.« Voda tvojega krsta, voda tvojega krščanstva, voda tvoje odločitve in tvojega poklica. Ja, ista voda kot takrat, ko si stal na obrežju Jordana, ko si se odločil za Boga in si čutil, da te ima rad.

Še vedno te ima. Kdor pije od tega, ne bo nikoli žejen.
*