Preskoči na glavno vsebino

Pričevalec

Izreči ta stavek: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti!« je bilo Janezovo poslanstvo v tem svetu. »Samo to?« boste rekli. Da, samo to. A da je Janez prišel do tega stavka, je moral napraviti dolgo pot. Kajti to, da je Janez videl in spoznal Božjega Sina, je pomenilo, da je vedel, kdo in kje je Bog v njegovem življenju.

Do tega spoznanja se moram v svojem življenju dokopati tudi sam. Saj je izreči ta stavek tudi moje poslanstvo. Kot duhovnik in kot starš, kot kristjan imam to nalogo. Izreči ga tako, da ga bodo slišali, da si ga bodo zapomnili. To pa je mogoče samo, če je iskren, če z njim mislim resno.

»Ta je tisti!« Kako se prebiti do tega stavka? Najprej tako, da ugotovim, kdo je zame Bog. Kaj mi pomeni, zakaj je v mojem življenju nepogrešljiv, zakaj še vedno vsako nedeljo prihajam v cerkev (ali če ne, zakaj ne), zakaj vsak dan molim, zakaj je v mojih odločitvah in mojem ravnanju, zakaj sem sposoben imeti koga rad, zakaj lahko odpuščam, zakaj v vsem mojem življenju še vztrajam? Potem pa tudi tako, da v svojem življenju postavim pravo lestvico. Da vem, kaj ima prednost, ko se moram za kaj odločiti. Počitnice, zaslužek, preskrbljenost, dober ugled, zunanji izgled, rekreacija, obveznosti, Bog: v mojem sozakoncu, v otrocih, podarjenem času, v dobrodelnosti, požrtvovalnosti, moji duhovni rasti ... Kakšen vrstni red ima to v mojem življenju?


Ko bo to jasno, bo jasno vse, kar nam mora biti jasno v mojem življenju: kaj je cilj in kaj pot in kaj postransko. Takrat bomo lahko iskreno rekli: »Ta je tisti!« Takrat bodo te besede tehtne.

Takrat jih bodo slišali in resno vzeli tudi v našem okolju, naši prijatelji, sodelavci in ostali, ki stopijo v naše življenje. Posebno pa naša družina. Svojega življenjskega poklica ne bomo izpolnili, če ne bomo s svojim življenjem povedali to, do česar smo se dokopali. Da tem ljudem, posebno pa svojim otrokom pokažemo, katero je tisto Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, je treba veliko notranjega prepričanja, morda celo svete trme – da vztrajamo na svojih vrednotah, ki jih ne sme premagati nič drugega. Naši otroci morajo vedeti, da Jagnje, ki odjemlje greh sveta, Jagnje, ki me rešuje pred razpadom moje človeškosti, ni računalnik, niso potovanja, ni materialna brezskrbnost, ampak Bog, ki prebiva v naši družini, ko se v njej odločimo za ljubezen, Bog, ki nas takrat, ko je hudo, rešuje z isto ljubeznijo, za katero smo se odločili.

To mora biti jasno najprej nam, potem bo jasno tudi našim otrokom. Ali pa bodo morali zbegani iskati rešitelja in v tem iskanju zapraviti celo svoje življenje in morda tudi svoje družine, če jih bodo sploh našli.

Razumete, zakaj je torej reči stavek o Božjem Jagnjetu tako velika in pomembna naloga, zakaj je to naše poslanstvo? Ker ta stavek usmerja ne samo naše, ampak človeško prihodnost.
***

Komentarji

  1. Ojla!
    Dobro razmišljanje! Pred cca dvema tednoma nas je naš kaplan po večerni maši pohvalil, ker so tudi tedenske maše relativno dobro obiskovane; sicer vidi ene in iste obraze. Nehote se mu je utrnila misel, ali je ta obisk navada; ali še vemo, zakaj prihajamo; kaj je smisel svete maše. Nekaterim seveda ta misel - propimba ni bila všeč, mani pa je res dala mislit!
    Hvala vsem vam, ki nam pomagate, nas opominjate, da se moramo tudi sami marsikdaj zastaviti vparašnje in si nanj tudi odgovorit!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je in hvala tudi od mene.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m