Večer za lepoto

Prekrasne besede, povezane v take zvoke, da se človeku milo stori. Bilo je ganljivo. Prekrasno. Veličastno. Ponižno.
Premalo je besed, ki bi zmogle opisati lepoto, s katero sem se srečal na včerajšnjem prvem koncertu novogoriškega glasbenega abonmaja. Orkester in zbor Baročne akademije iz Detmolda sta prinesla neizmerno nežnost Bachovega Pasijona po Janezu (BWV 245) v tako lepo skladje, da bi na koncu kar obsedel in poslušal. Vse, kar smo slišali, je bilo neizmerno doživeto, pevci in inštrumentalisti niso bili samo izvajalci, tudi ne samo igralci, temveč udeleženci Jezusovega trpljenja in njegovi oznanjevalci. Molitev, ki se je dvigala iz tega pretanjenega doživetja, je bila iskrena in čista kakor solza z Marijinega lica. Najlepši, res najlepši so bili koralni deli. Kot da bi Johann Sebastian stal pod križem in molil, molil kot mu dajejo sama nebesa moliti.
Res, vsem privoščim takega doživetja. Če boste imeli priložnost, si v kakem trenutku dneva, ko si zaželite miru in  sočutja, zavrtite kakega od koščkov tega prekrasne Bachove mojstrovine. Lepo vam bo pri srcu.

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)29. 9. 10, 16:17

    Bach ni zastonj velikan, ker nam je dal tako valičastna duhovna doživetja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mojca5. 10. 10, 13:46

    Res veličastno. Hvala za link. Da deliš svoje doživetje še z nami, ki ga ne moremo uživati v živo. Me veseli, da si spet redno med zvoki glasbe. Sicer dvomim, da spremljevalna zasedba seže do kolen nekdanji, hihi, ampak upam, da se imaš vseeno skrajno bajno.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več