Preskoči na glavno vsebino

Izgubljeni

Morda ste se tudi vi v sredo vznemirjeno postavili pred ekran in čakali na uspeh naših košarkarjev. Morda ste bili tudi vi prepričani, da jim bo uspelo nekaj velikega. Morda ste tudi vi verjeli, da so naši fantje sposobni premagati samega sebe in postati velikani, za vedno izbrisati nalepko majhnosti našega naroda.

Bolj ali manj je bilo že vse znano po borih desetih minutah igre. In z vsako je bilo kvečjemu slabše. Dokler nisem ugotovil, da so naši povsem izgubljeni. In da jih nič več ne more rešiti. Odšel sem izpred televizije, še preden se je vse skupaj končalo, prepričan, da se naši ne morejo vrniti. In takrat so bili zares izgubljeni. Kajti človek je zares izgubljen šele takrat, kadar ve, da nima kam iti, da so nad njim obupali, da ga nihče ne išče, nihče ne pričakuje.

Mar ni hujši od poraza predvsem občutek, da si sam? Da so obupali nad tabo, da ni nikogar, ki bi ti bil blizu, ko si na tleh, da nimaš kam nasloniti ramo.

Tako je v mnogih naših porazih. Človeštvo je pač usmerjeno na uspeh, mi smo ustrojeni na uspeh in rezultate in če jih ni, se zlahka zgodi, da nad človekom obupamo, ne da bi se zavedli njegove resnične vrednosti, ki se skriva v trudu, v poti, v srcu.

To so izgubljene ovce, izgubljeni sinovi sedanjosti. Majhni, neprilagojeni, mladi, drugačni, slabotni ... Pa ne bom moraliziral. Raje vam bom povedal zgodbo.

Dva zelo dobra prijatelja sta morala v vojsko. Nekega dne sta šla oba na fronto, a zvečer je eden od njiju ugotovil, da se drug ni vrnil. »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča, gospod,« je rekel svojemu oficirju. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat.« »Nikakor,« je rekel oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za moža, ki je verjetno mrtev.« Vojak je kljub temu šel in se čez eno uro vrnil smrtno ranjen, s truplom mrtvega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. Sedaj sem izgubil vaju oba. Povej mi, ali je bilo vredno iti tja, da prineseš truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: 'Peter, vedel sem, da boš prišel.'«

Zakaj se je bil izgubljeni sin sposoben vrniti? Ker je vedel, da ga oče pričakuje in sprejema. Ker ve, da ni obupal nad njim. Ker ve, da čaka pred ekranom, stiska pesti in ve, da se bo začel spet boriti, pa čeprav izgublja za 30 točk. Kajti pravemu očetu ni pomemben uspeh, ampak zvestoba.

Tega vam ne pravim zato, da boste drugič drugače gledali tekmo. To vam pravim zato, da boste takrat, ko jo boste igrali, znali tudi drugim povedati resnico o Očetu, ki vztraja pred ekranom in ki ploska za vsak koš. Da zato, ker veste, da nekdo ni obupal nad vami, tudi vi ne boste obupavali nad drugimi. Da boste vedeli, da je poraz dober tudi zato, da se spet zavem svoje resnice: brez ljubezni nisem nič.

Komentarji

  1. Marko pozdravljen!
    Spet si dokazal, da je vsak tvoj trenutek življenja povezan z Bogom.
    Kdaj bom znala tudi sama vsak trenutek, vsako razočaranje, bolečino, žalost ali veselje povezati z Jezusovim naukom? Vem, da bo takrat vsako razočaranje, bolečina, žalost, vsak trnutek eno samo veselje.
    Hvala!
    Lep Gospodov dan!
    TT

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m