Izgubljeni

Morda ste se tudi vi v sredo vznemirjeno postavili pred ekran in čakali na uspeh naših košarkarjev. Morda ste bili tudi vi prepričani, da jim bo uspelo nekaj velikega. Morda ste tudi vi verjeli, da so naši fantje sposobni premagati samega sebe in postati velikani, za vedno izbrisati nalepko majhnosti našega naroda.

Bolj ali manj je bilo že vse znano po borih desetih minutah igre. In z vsako je bilo kvečjemu slabše. Dokler nisem ugotovil, da so naši povsem izgubljeni. In da jih nič več ne more rešiti. Odšel sem izpred televizije, še preden se je vse skupaj končalo, prepričan, da se naši ne morejo vrniti. In takrat so bili zares izgubljeni. Kajti človek je zares izgubljen šele takrat, kadar ve, da nima kam iti, da so nad njim obupali, da ga nihče ne išče, nihče ne pričakuje.

Mar ni hujši od poraza predvsem občutek, da si sam? Da so obupali nad tabo, da ni nikogar, ki bi ti bil blizu, ko si na tleh, da nimaš kam nasloniti ramo.

Tako je v mnogih naših porazih. Človeštvo je pač usmerjeno na uspeh, mi smo ustrojeni na uspeh in rezultate in če jih ni, se zlahka zgodi, da nad človekom obupamo, ne da bi se zavedli njegove resnične vrednosti, ki se skriva v trudu, v poti, v srcu.

To so izgubljene ovce, izgubljeni sinovi sedanjosti. Majhni, neprilagojeni, mladi, drugačni, slabotni ... Pa ne bom moraliziral. Raje vam bom povedal zgodbo.

Dva zelo dobra prijatelja sta morala v vojsko. Nekega dne sta šla oba na fronto, a zvečer je eden od njiju ugotovil, da se drug ni vrnil. »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča, gospod,« je rekel svojemu oficirju. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat.« »Nikakor,« je rekel oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za moža, ki je verjetno mrtev.« Vojak je kljub temu šel in se čez eno uro vrnil smrtno ranjen, s truplom mrtvega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. Sedaj sem izgubil vaju oba. Povej mi, ali je bilo vredno iti tja, da prineseš truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: 'Peter, vedel sem, da boš prišel.'«

Zakaj se je bil izgubljeni sin sposoben vrniti? Ker je vedel, da ga oče pričakuje in sprejema. Ker ve, da ni obupal nad njim. Ker ve, da čaka pred ekranom, stiska pesti in ve, da se bo začel spet boriti, pa čeprav izgublja za 30 točk. Kajti pravemu očetu ni pomemben uspeh, ampak zvestoba.

Tega vam ne pravim zato, da boste drugič drugače gledali tekmo. To vam pravim zato, da boste takrat, ko jo boste igrali, znali tudi drugim povedati resnico o Očetu, ki vztraja pred ekranom in ki ploska za vsak koš. Da zato, ker veste, da nekdo ni obupal nad vami, tudi vi ne boste obupavali nad drugimi. Da boste vedeli, da je poraz dober tudi zato, da se spet zavem svoje resnice: brez ljubezni nisem nič.