Preskoči na glavno vsebino

Kaj je pot in kaj cilj

Kadar beseda nanese na denar in Cerkev, imamo vsi veliko povedati. Ali pa z vzdignjenim kazalcem potiho rečemo, da se o tem ne spodobi govoriti. Verjetno zato, ker to ni le tema Cerkve, ki naj bi bila v tem veliki zgled, temveč ker je to tema, ki se dotika prav vsakega od nas – našega življenja, ne samo našega krščanstva.

Dotika se nas zato, ker je to del našega vsakdana in ker se tudi preko njega kaže, kdo pravzaprav smo. Govori o tem, kaj je za nas pot in kaj cilj, za kaj bi se splačalo zapraviti svoje življenje in za kaj ne, govori o tem, kaj je pomembno in kaj postransko in o tem, kam bi krenili na razpotju. Vsa življenjsko pomembna vprašanja torej.

Tako ni nič čudnega, če je to tako občutljiva tema. Ko gre za vprašanja o sebi, smo namreč vedno in vsi negotovi. Če bi npr. rekli, da moramo živeti uboštvo, ki ga oglašuje krščanski slog življenja, tako, da bi vse premoženje zavrgli in bili razsipni, bi bilo to neodgovorno do tistih, ki so se trudili zanj. Če pa bi se za dodaten evro bili sposobni odreči čemurkoli, če bi zato postali deloholiki, potem bi bilo to pogoltno. Kaj je prav in kaj narobe?

Ponavadi se vse skupaj reši tako, da se obesimo na eno ali na drugo skrajnost, ker je to najlažje in ker se v tem počutimo najbolj varne. Tudi s premoženjem je tako.

V tem precepu priskoči na pomoč Jezus. Ne zaničuje premoženja. Ne govori, da so vsi bogataši slabi. Tudi ne, da so vsi reveži dobri. Stvar, ki odloča o tem, se odvije na drugi ravni. »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« Stvar se torej razjasni, kadar vemo, kaj je pot in kaj je cilj. Kdo je v našem življenju gospodar in kdo služabnik.

Tako imenovano uboštvo torej nima nobene zveze s tem, koliko denarja nosim v svoji denarnici, s kako dobrim avtom se vozim in v kako lepi hiši prebivam, temveč v tem, zakaj in za kaj (ali koga) imam vse to. Mi je premoženje samo v pomoč, da dosežem nek višji cilj, ali je premoženje moj cilj in izkoristim vse, da ga dosežem? Če je cilj pravi, bo tudi pot prava. In poštena in pravična, seveda.

Ali kot bi rekel sv. Avguštin: »Ljubi in delaj, kar hočeš.«
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni19. 9. 10, 00:21

    Marko, v parih vrsticah si mi odgovoril kar na nekaj vprašanj, ki me begajo in me navdajajo s strahom, da mogoče delam narobe. Hvala ti za tvoje razmišljanje, znanje, toplino, ... , za vse, kar deliš z nami!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša19. 9. 10, 22:09

    Poiskati ravnovesje med skopuštvom in razsipnostjo je umetnost, ki terja veliko napora. Dobro si opisal to "napetost". Mislim, da se ljudje dobro zavedajo, da tudi Cerkev - kot vsaka organizirana družba - potrebuje svoje premoženje, ampak najbolj jih zmoti kopičenje bogastva in pridiganje o uboštvu.

    To je bila in bo občutljiva tema, ki vedno izzove kritike, nova mnenja in komentarje, ampak dokazuje, da ljudem ni vseeno za Cerkev.

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)21. 9. 10, 01:02

    Ja, ja, da ne pride do nekega pauperizma... še en izem. Grešna, človeška komponenta Cerkve pride marsikdaj preveč do izraza, pa kršimo sedmo zapoved - sam si dejal, da je hujše to od une prej, kar mislijo tudi ljudje.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več