Kaj je pot in kaj cilj
Kadar beseda nanese na denar in Cerkev, imamo vsi veliko povedati. Ali pa z vzdignjenim kazalcem potiho rečemo, da se o tem ne spodobi govoriti. Verjetno zato, ker to ni le tema Cerkve, ki naj bi bila v tem veliki zgled, temveč ker je to tema, ki se dotika prav vsakega od nas – našega življenja, ne samo našega krščanstva.
Dotika se nas zato, ker je to del našega vsakdana in ker se tudi preko njega kaže, kdo pravzaprav smo. Govori o tem, kaj je za nas pot in kaj cilj, za kaj bi se splačalo zapraviti svoje življenje in za kaj ne, govori o tem, kaj je pomembno in kaj postransko in o tem, kam bi krenili na razpotju. Vsa življenjsko pomembna vprašanja torej.
Tako ni nič čudnega, če je to tako občutljiva tema. Ko gre za vprašanja o sebi, smo namreč vedno in vsi negotovi. Če bi npr. rekli, da moramo živeti uboštvo, ki ga oglašuje krščanski slog življenja, tako, da bi vse premoženje zavrgli in bili razsipni, bi bilo to neodgovorno do tistih, ki so se trudili zanj. Če pa bi se za dodaten evro bili sposobni odreči čemurkoli, če bi zato postali deloholiki, potem bi bilo to pogoltno. Kaj je prav in kaj narobe?
Ponavadi se vse skupaj reši tako, da se obesimo na eno ali na drugo skrajnost, ker je to najlažje in ker se v tem počutimo najbolj varne. Tudi s premoženjem je tako.
V tem precepu priskoči na pomoč Jezus. Ne zaničuje premoženja. Ne govori, da so vsi bogataši slabi. Tudi ne, da so vsi reveži dobri. Stvar, ki odloča o tem, se odvije na drugi ravni. »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« Stvar se torej razjasni, kadar vemo, kaj je pot in kaj je cilj. Kdo je v našem življenju gospodar in kdo služabnik.
Tako imenovano uboštvo torej nima nobene zveze s tem, koliko denarja nosim v svoji denarnici, s kako dobrim avtom se vozim in v kako lepi hiši prebivam, temveč v tem, zakaj in za kaj (ali koga) imam vse to. Mi je premoženje samo v pomoč, da dosežem nek višji cilj, ali je premoženje moj cilj in izkoristim vse, da ga dosežem? Če je cilj pravi, bo tudi pot prava. In poštena in pravična, seveda.
Ali kot bi rekel sv. Avguštin: »Ljubi in delaj, kar hočeš.«
Dotika se nas zato, ker je to del našega vsakdana in ker se tudi preko njega kaže, kdo pravzaprav smo. Govori o tem, kaj je za nas pot in kaj cilj, za kaj bi se splačalo zapraviti svoje življenje in za kaj ne, govori o tem, kaj je pomembno in kaj postransko in o tem, kam bi krenili na razpotju. Vsa življenjsko pomembna vprašanja torej.
Tako ni nič čudnega, če je to tako občutljiva tema. Ko gre za vprašanja o sebi, smo namreč vedno in vsi negotovi. Če bi npr. rekli, da moramo živeti uboštvo, ki ga oglašuje krščanski slog življenja, tako, da bi vse premoženje zavrgli in bili razsipni, bi bilo to neodgovorno do tistih, ki so se trudili zanj. Če pa bi se za dodaten evro bili sposobni odreči čemurkoli, če bi zato postali deloholiki, potem bi bilo to pogoltno. Kaj je prav in kaj narobe?
Ponavadi se vse skupaj reši tako, da se obesimo na eno ali na drugo skrajnost, ker je to najlažje in ker se v tem počutimo najbolj varne. Tudi s premoženjem je tako.
Tako imenovano uboštvo torej nima nobene zveze s tem, koliko denarja nosim v svoji denarnici, s kako dobrim avtom se vozim in v kako lepi hiši prebivam, temveč v tem, zakaj in za kaj (ali koga) imam vse to. Mi je premoženje samo v pomoč, da dosežem nek višji cilj, ali je premoženje moj cilj in izkoristim vse, da ga dosežem? Če je cilj pravi, bo tudi pot prava. In poštena in pravična, seveda.
Ali kot bi rekel sv. Avguštin: »Ljubi in delaj, kar hočeš.«
Marko, v parih vrsticah si mi odgovoril kar na nekaj vprašanj, ki me begajo in me navdajajo s strahom, da mogoče delam narobe. Hvala ti za tvoje razmišljanje, znanje, toplino, ... , za vse, kar deliš z nami!
OdgovoriIzbrišiTT
Poiskati ravnovesje med skopuštvom in razsipnostjo je umetnost, ki terja veliko napora. Dobro si opisal to "napetost". Mislim, da se ljudje dobro zavedajo, da tudi Cerkev - kot vsaka organizirana družba - potrebuje svoje premoženje, ampak najbolj jih zmoti kopičenje bogastva in pridiganje o uboštvu.
OdgovoriIzbrišiTo je bila in bo občutljiva tema, ki vedno izzove kritike, nova mnenja in komentarje, ampak dokazuje, da ljudem ni vseeno za Cerkev.
Ja, ja, da ne pride do nekega pauperizma... še en izem. Grešna, človeška komponenta Cerkve pride marsikdaj preveč do izraza, pa kršimo sedmo zapoved - sam si dejal, da je hujše to od une prej, kar mislijo tudi ljudje.
OdgovoriIzbriši