Preskoči na glavno vsebino

Takoj

Če kaj občudujem pri evangelistu Marku, potem je to gotovo to, da z vsako stvarjo opravi zelo hitro, brez velikih besed. Nekako mu ni v navadi, da bi na široko razpredal, zakaj, na kakšen način, zakaj prav on ipd.

Zapustiti svoje stare poti in začeti hoditi po novih, takoj in zdaj. Prav nasprotna situacija od naše, ko si vzamemo čas za odločitev, četudi ga ni. Podobno kot če bi se odločali, ali naj gremo na vlak, ki že speljuje s perona. Marsikdaj tako zamudimo svojo odločitev. Pa saj ne gre za to, da se človek ne bi smel odločati. Ko pripelje naslednji vlak, smo še vedno v počepu na peronu, kjer študiramo in študiramo. Nikdar se ne odločimo, to je.

Za Jezusa in njegovo pot se je treba odločiti TAKOJ. Treba je začeti z novim, dokler staro ne še bolj uniči tega, kar smo in kar imamo. Ponavadi je treba groziti, drugo nas sploh ne gane več. Ne pri učencih, ne pri odraslih, ne pri starejših.

Saj ne gre za sekunde, kaj? O, pa gre. Naš »odmerjeni čas« je »kratek« (1 Kor 7,29) in ne dovoljuje preveč pomišljanja. Samo odločitve, od katerih smo že utrujeni. Odločati se je treba o prebanalnih stvareh, kot sta vrsta kruha in zobne paste. Morda zato s tako težavo sklepamo tudi odločitve, ki so ne bolj pomembne, ampak najbolj pomembne v življenju: kakšen človek bom.

Če kdo misli, da to ni ključno vprašanje vsakega življenja, potem naj se vrne v svojo zgodovino in pogleda, kako je bilo z njegovimi odločitvami. Vedno, res vedno je tako, da smo v pravo smer krenili takrat, ko smo padli na tla, izmučeni od vprašanj, in zagrabili prvo bilko, ki nam je bila ponujena. Od Njega, druge ni bilo.

Je res, da drugače ne gre? Tu imaš Jonovo znamenje, zdaj pa plavaj!

Komentarji

  1. Lušna zadevca. Če bom kej znal v torek na kolokviju je "takoj":)

    Vse dobro!;)

    OdgovoriIzbriši
  2. ... res je. Izmučen od spraševanja in premišljevanja se človek odloči. Vendar nobena odločitev ni lahka. Spraševanje pa je vendar orodje filozofije in iskanja. Resna odločitev terja resen premislek. Mar ne?

    OdgovoriIzbriši
  3. Gre pa za trenutek, to je tisti takoj. Po mojem eni še preveč 'premišljujejo' in 'filozofirajo', ko bi se bilo treba odločiti. Za tiste velike odločitve je itak ena pot, je pa sestavljena iz malih odločitev, iz tistih takojšnjih 'da'. Tudi če se ne najbolje odločimo, se še vedno lahko potem drugače. Važno je, da gremo proti nekemu cilju, ne pa da tam nekje stagniramo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tako je Marko. Odločiti se moramo takoj. Ko si v največji temi moraš takoj zgrabiti za svetlobo in upanje, ki ti ponuja On. Poti nazaj ni. Obstaja pot naprej, le vero in upanje v Boga imejmo.
    V četrtek so dopoldan snemali v osnovni šoli v Zavratcu. Novinarka je bila moja rojakinja in znanka, s katero tudi jaz veliko sodelujem, Milena Miklavčič. Snemali so za oddajo Pomagajmo si iz TV Koper. Na sporedu bo 5. februarja. Zbiramo knjige za otroke iz Zavratca. Šli smo v akcijo takoj.
    Pa lahko noč Marko.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.