Preskoči na glavno vsebino

Naj živi soška fronta!

Velikokrat sem se že peljal po Via San Gabrielle, veliko sem tudi že slišal o tem krvavem hribu, a da se je zgodil moj prvi vzpon na Škabrijel, je moralo preteči poldrugo leto bivanja v Novi Gorici. Pa mi je le uspelo. Verjetno je prva pot vedno nekaj posebnega, doživljaš jo kot posebno. Tako me je nekje sredi gozda ustavila misel, da je mnogo mladeničev, kot sem jaz (ali še mlajših), tukaj pustilo svoje življenje. Kot bi bredel po mlakah krvi in premišljeval, čemu. Za domovino? Za princip? Za mir?

Popotovanje po omrtvelih poljanah, s pogledom na še vedno ne zaraščenem Sabotinu, podoživljanje nerazumnosti tistih časov in tistih po njih, je prekinilo pokanje nekje v dolini. Nemci? Italijani? Verjetno Slovenci. Nihče več ne teka po teh gozdovih, fronta se je preselila v dolino. Tam se bije boj. Med pametjo in norostjo. In nisem prepričan, da vem, kdo zmaguje ... Morda zato, ker imam še vedno preveč spoštovanja do svojih sonarodnjakov.

Morda je čas, da si spet damo duška, da se gremo spet kavbojce in indijance, da se spet streznimo. Finančna kriza ne pomaga. Morda nam bo dala povod, da se spet udarimo na življenje in smrt. Ne zgrozite se, prosim: morda to pogrešamo. Morda je minilo že preveč časa od zadnje borbe, da bi nas občutje vojne in vsega, kar prinaša s seboj, še ganilo. Morda je treba spet v rove, na fronte. Tam se bomo do sitega naužili slastnega pokanja in vzdrhtevali nad osvetljenim nebom.

Vsak dan bomo lahko imeli silvestrovo, najbolj noro noč v letu.

»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli - / nekoč bo lepo.« (F. Balantič, Nekoč bo lepo) Krulilo nam bo v želodcu. In za tolažbo se bomo še enkrat spomnili, kako smo tiste zadnje noči leta 2008 na ognju skurili 10 milijonov €. Kar tako, za slast.

Komentarji

  1. Kaj naj rečem Marko! Na soški fronti so umirali mali ljudje. Njihovi voditelji pa so se za mizo pogajali kje naj gre meja. Zakaj je bilo potrebno toliko žrtev? Kdo je bil "kanon futr"? Tako mi je rekel stari oče, ki je kot otrok slišal odmeve iz Soške fronte. Živali so bile vse preplašene. Nebo pa je bilo krvavo in je bilo videti, kot da je iz keliha tekla kri. To je pomenilo, da bo vojna. Zgodilo se je leta 1911. tako mi je pripovedoval, ko sem bil majhen. Tudi jaz sem bil leta 1991 "kanon futr", ko sem streljal na vojake JLA. Sem koga ubil! To mi še kdaj doni po glavi? Zakaj? Zaradi političnih interesov ali obrambe domovine!
    Ta fronta se sedaj preselila na ceste. Samo poglejmo statistiko, koliko mrtvih na cesti in še več ranjenih in prestrašenih.
    Na ulicah in lokalih vse več droge! Kdo jih spodbuja!
    Potem je ta fronta v splavih (Abortus). Od leta 1979 d0 2007 pa 320000 splavljenih otrok (uradno)!
    Borba za vsakdanje preživetje malih ljudi v mestnih blokih (tudi Nova Gorica). Kako so ti mali ljudje veseli, ko jim damo ob obosku gajbo krompirja ali jabolk.
    Danes me je poklicala gospa iz bližnjega mesta. Potrebuje in želi srečanje z eksorcistom. Pomagal sem ji takoj, da je prišla do njega. Takšne so fronte v naših mestih sedaj.
    Upam, da se res ne bo treba še enkrat iti kavbojce in indijance?
    Zanimivo, da je v času vojne v Bosni pri njih ni bilo samomorov. Slovenci pa smo med samomorilci na vrhu lestvice v Evropi. Zakaj?
    Samo zaupamo se lahko Bogu in prosimo Svetogorsko Marijo, da nas varuje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, Marko, ratavaš Goričan :) Meni je tudi lepo kdaj poromati po kateri od teh poti, še posebej na Sabotinu je lepo, potem se ustavim v samostanu na vrhu in zmolim kak rožni venec za padle in žive tudi. K sreči ima mesto brez duha tudi neke duhovne zaklade na svojem obrobju, kot so recimo Kapela, Sveta gora, Sabotin, Sv. Gabrijel... Nekoč je Bila tudi Sv. Katarina, zdaj je Kekec.

    Pokanje je simptomatičnost neke bolezni. Morda imajo mnogi prav, da smo na severnem balkanu. Znamo še živeti iz svojih korenin? Morda bi nam večkrat koristilo upoštevati ali vsaj priznavati daljnovidnost naših pesnikov, pa tudi drugih literatov in intelektualcev.

    Slovenci smo taki, da žremo, kadar je in stradamo, kadar ni. Morda smo preveč neumni, naivni in še kaj. Tudi trmasti najbrž.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej