Velikokrat sem se že peljal po Via San Gabrielle, veliko sem tudi že slišal o tem krvavem hribu, a da se je zgodil moj prvi vzpon na Škabrijel, je moralo preteči poldrugo leto bivanja v Novi Gorici. Pa mi je le uspelo. Verjetno je prva pot vedno nekaj posebnega, doživljaš jo kot posebno. Tako me je nekje sredi gozda ustavila misel, da je mnogo mladeničev, kot sem jaz (ali še mlajših), tukaj pustilo svoje življenje. Kot bi bredel po mlakah krvi in premišljeval, čemu. Za domovino? Za princip? Za mir?Popotovanje po omrtvelih poljanah, s pogledom na še vedno ne zaraščenem Sabotinu, podoživljanje nerazumnosti tistih časov in tistih po njih, je prekinilo pokanje nekje v dolini. Nemci? Italijani? Verjetno Slovenci. Nihče več ne teka po teh gozdovih, fronta se je preselila v dolino. Tam se bije boj. Med pametjo in norostjo. In nisem prepričan, da vem, kdo zmaguje ... Morda zato, ker imam še vedno preveč spoštovanja do svojih sonarodnjakov.
Morda je čas, da si spet damo duška, da se gremo spet kavbojce in indijance, da se spet streznimo. Finančna kriza ne pomaga. Morda nam bo dala povod, da se spet udarimo na življenje in smrt. Ne zgrozite se, prosim: morda to pogrešamo. Morda je minilo že preveč časa od zadnje borbe, da bi nas občutje vojne in vsega, kar prinaša s seboj, še ganilo. Morda je treba spet v rove, na fronte. Tam se bomo do sitega naužili slastnega pokanja in vzdrhtevali nad osvetljenim nebom.
Vsak dan bomo lahko imeli silvestrovo, najbolj noro noč v letu.
»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli - / nekoč bo lepo.« (F. Balantič, Nekoč bo lepo) Krulilo nam bo v želodcu. In za tolažbo se bomo še enkrat spomnili, kako smo tiste zadnje noči leta 2008 na ognju skurili 10 milijonov €. Kar tako, za slast.
Kaj naj rečem Marko! Na soški fronti so umirali mali ljudje. Njihovi voditelji pa so se za mizo pogajali kje naj gre meja. Zakaj je bilo potrebno toliko žrtev? Kdo je bil "kanon futr"? Tako mi je rekel stari oče, ki je kot otrok slišal odmeve iz Soške fronte. Živali so bile vse preplašene. Nebo pa je bilo krvavo in je bilo videti, kot da je iz keliha tekla kri. To je pomenilo, da bo vojna. Zgodilo se je leta 1911. tako mi je pripovedoval, ko sem bil majhen. Tudi jaz sem bil leta 1991 "kanon futr", ko sem streljal na vojake JLA. Sem koga ubil! To mi še kdaj doni po glavi? Zakaj? Zaradi političnih interesov ali obrambe domovine!
OdgovoriIzbrišiTa fronta se sedaj preselila na ceste. Samo poglejmo statistiko, koliko mrtvih na cesti in še več ranjenih in prestrašenih.
Na ulicah in lokalih vse več droge! Kdo jih spodbuja!
Potem je ta fronta v splavih (Abortus). Od leta 1979 d0 2007 pa 320000 splavljenih otrok (uradno)!
Borba za vsakdanje preživetje malih ljudi v mestnih blokih (tudi Nova Gorica). Kako so ti mali ljudje veseli, ko jim damo ob obosku gajbo krompirja ali jabolk.
Danes me je poklicala gospa iz bližnjega mesta. Potrebuje in želi srečanje z eksorcistom. Pomagal sem ji takoj, da je prišla do njega. Takšne so fronte v naših mestih sedaj.
Upam, da se res ne bo treba še enkrat iti kavbojce in indijance?
Zanimivo, da je v času vojne v Bosni pri njih ni bilo samomorov. Slovenci pa smo med samomorilci na vrhu lestvice v Evropi. Zakaj?
Samo zaupamo se lahko Bogu in prosimo Svetogorsko Marijo, da nas varuje.
Ja, Marko, ratavaš Goričan :) Meni je tudi lepo kdaj poromati po kateri od teh poti, še posebej na Sabotinu je lepo, potem se ustavim v samostanu na vrhu in zmolim kak rožni venec za padle in žive tudi. K sreči ima mesto brez duha tudi neke duhovne zaklade na svojem obrobju, kot so recimo Kapela, Sveta gora, Sabotin, Sv. Gabrijel... Nekoč je Bila tudi Sv. Katarina, zdaj je Kekec.
OdgovoriIzbrišiPokanje je simptomatičnost neke bolezni. Morda imajo mnogi prav, da smo na severnem balkanu. Znamo še živeti iz svojih korenin? Morda bi nam večkrat koristilo upoštevati ali vsaj priznavati daljnovidnost naših pesnikov, pa tudi drugih literatov in intelektualcev.
Slovenci smo taki, da žremo, kadar je in stradamo, kadar ni. Morda smo preveč neumni, naivni in še kaj. Tudi trmasti najbrž.