Smerokaz
»Kaj iščeta?«Pravzaprav gre vedno za iskanje. Ne vedno uspešno. Mnogokrat se zato utrudimo, omrtvimo v iskanju, kar je drugo ime za življenje. Morda zato, ker iščemo na napačnem koncu. Jabolka na hruški, lubenice na severnem tečaju.
Kaj pravzaprav iščemo?
Kolikor iskalcev, toliko zakladov. In vendarle vsi v isti smeri. Vsi iščemo nekaj, kar manjka v življenju. Pomanjkljivost, ki ni nujno velika, je pa bistvena. Kot sol v juhi. Najbolj naveličan odgovor, kaj je to, odgovor že stokrat zguljen in zato tolikokrat preslišan, bi odvrnil, da iščemo srečo. Smo ga tako naveličani, ker ga po toliko in toliko poskusih še vedno nismo našli?
Poskušamo vedno znova: slišimo glas, ki nas kliče k tistemu izgubljenemu koščku, a ne vemo, od kod prihaja. Poskušamo najti rešitev, ki se nam zdi najboljša, pa vedno znova od nje odhajamo razočarani. Kamor želimo kreniti mi, ne najdemo, kar iščemo. Na koncu človeških načrtov je praznina. Potrebno je, da nam nekdo pokaže pot. In potrebno je, da mu verjamemo.
Vam je kdo pokazal pot, ko ste iskali? Morda ste iskali tudi v neiskanju, recimo temu spanju v deželi »je-že-v-redu«. Morda se niste trudili in ste kljub temu vedeli, da bi morali iskati, ker vam življenje prinaša samo nepretrgano agonijo. Potem pa vam je pot presekal smerokaz. »Tja!«
Velikokrat, ko kaj tako preseče našo smer, gre za napotitev na nepričakovano pot, pot, ki se je vedno zdela neumna, lahko celo tragična, neusmiljena, neznosna. Pot skozi tegobe takšnih in drugačnih oblik, v katerih smo neskončno dolgo vpili: »Zakaj jaz, zakaj ravno jaz?«
Velikokrat, ko kaj tako preseče našo smer, gre za napotitev na nepričakovano pot, pot, ki se je vedno zdela neumna, lahko celo tragična, neusmiljena, neznosna. Pot skozi tegobe takšnih in drugačnih oblik, v katerih smo neskončno dolgo vpili: »Zakaj jaz, zakaj ravno jaz?«
Morda pa je to tisti prst Janeza Krstnika, ki vam kaže: »Glejte, Jagnje Božje.« Pa naj gre za prometno nesrečo, zahrbtno bolezen ali propad načrtov. Saj veste: kamor želi kreniti človek, ne najde, kar išče. Pojdite v Božji smeri, ki vam je presekla pot. Pojdite za njim, ki gre mimo vas in vam daje priložnost, da najdete, kar vam manjka. Tam, kjer stanuje Bog.
Vsi nekaj iščemo. Mogoče odnos z Njim, ki je nad nami? Mogoče odnos z osebo, ki nam je blizu? V tem virtualnem svetu pa še bolj iščemo po spletu odnos z nekom..z Nekom, za katerega samo to vemo, da ga vidimo skozi ekran ali zaslon na računalniku. Ne dotikamo se ga, vendar mislimo da ssmo skupaj.
OdgovoriIzbrišiPozabljamo pa na Njega, ki je vedno z nami. Le odprto srce imejmo zanj.
Zelo aktualno sliko si dal Marko!
Si videl kako hraber je bil pilot v ZDA (New York)? Po trku z jato ptic je odpovedal motor. Bil je tako pri sebi, da je hitro reagiral in pristal na reki blizu Manthatna. Tako je vsem potnikom podaril novo življenje, sam pa je zadnji zapustil letalo. Le Bogu se lahko zahvalimo za tak čudež: Bog ima z njimi še druge načrte.
Pa lahko noč Marko.
Po mojem pri našem iskanju preveč begamo in se ne znamo ustaviti in pogledati globlje. Avguštin pravi, da bi Boga ne iskal, če ga ne bi že našel. Zaradi tega beganja marsikdaj potrebujemo nek smerokaz, nekoga, ki nas usmeri na pravo pot. Nekdo nam mora reči, da je tista pot, ki nam jo Bog ponuja prava, da se splača iti za njo, ker Ga bomo našli in se bomo našli. Mi smo dostikrat preveč zaprti in zazrti v svojo smer in nismo odprti za druge možnosti, ki so marsikdaj boljše in bolj prave od naših.
OdgovoriIzbrišiSej se to iskanje kmalu izniči, če ni pravo. Na srečo nas kmalu kaj udari po glavi, da spremenimo smer. No, čeprav ni nič kaj nežno. ...
OdgovoriIzbriši