Preskoči na glavno vsebino

Smerokaz

»Kaj iščeta?«

Pravzaprav gre vedno za iskanje. Ne vedno uspešno. Mnogokrat se zato utrudimo, omrtvimo v iskanju, kar je drugo ime za življenje. Morda zato, ker iščemo na napačnem koncu. Jabolka na hruški, lubenice na severnem tečaju.

Kaj pravzaprav iščemo?

Kolikor iskalcev, toliko zakladov. In vendarle vsi v isti smeri. Vsi iščemo nekaj, kar manjka v življenju. Pomanjkljivost, ki ni nujno velika, je pa bistvena. Kot sol v juhi. Najbolj naveličan odgovor, kaj je to, odgovor že stokrat zguljen in zato tolikokrat preslišan, bi odvrnil, da iščemo srečo. Smo ga tako naveličani, ker ga po toliko in toliko poskusih še vedno nismo našli?

Poskušamo vedno znova: slišimo glas, ki nas kliče k tistemu izgubljenemu koščku, a ne vemo, od kod prihaja. Poskušamo najti rešitev, ki se nam zdi najboljša, pa vedno znova od nje odhajamo razočarani. Kamor želimo kreniti mi, ne najdemo, kar iščemo. Na koncu človeških načrtov je praznina. Potrebno je, da nam nekdo pokaže pot. In potrebno je, da mu verjamemo.

Vam je kdo pokazal pot, ko ste iskali? Morda ste iskali tudi v neiskanju, recimo temu spanju v deželi »je-že-v-redu«. Morda se niste trudili in ste kljub temu vedeli, da bi morali iskati, ker vam življenje prinaša samo nepretrgano agonijo. Potem pa vam je pot presekal smerokaz. »Tja!«
Velikokrat, ko kaj tako preseče našo smer, gre za napotitev na nepričakovano pot, pot, ki se je vedno zdela neumna, lahko celo tragična, neusmiljena, neznosna. Pot skozi tegobe takšnih in drugačnih oblik, v katerih smo neskončno dolgo vpili: »Zakaj jaz, zakaj ravno jaz?«

Morda pa je to tisti prst Janeza Krstnika, ki vam kaže: »Glejte, Jagnje Božje.« Pa naj gre za prometno nesrečo, zahrbtno bolezen ali propad načrtov. Saj veste: kamor želi kreniti človek, ne najde, kar išče. Pojdite v Božji smeri, ki vam je presekla pot. Pojdite za njim, ki gre mimo vas in vam daje priložnost, da najdete, kar vam manjka. Tam, kjer stanuje Bog.
Oznake:

Komentarji

  1. Lojze Potočnik17. 1. 09, 23:42

    Vsi nekaj iščemo. Mogoče odnos z Njim, ki je nad nami? Mogoče odnos z osebo, ki nam je blizu? V tem virtualnem svetu pa še bolj iščemo po spletu odnos z nekom..z Nekom, za katerega samo to vemo, da ga vidimo skozi ekran ali zaslon na računalniku. Ne dotikamo se ga, vendar mislimo da ssmo skupaj.
    Pozabljamo pa na Njega, ki je vedno z nami. Le odprto srce imejmo zanj.
    Zelo aktualno sliko si dal Marko!
    Si videl kako hraber je bil pilot v ZDA (New York)? Po trku z jato ptic je odpovedal motor. Bil je tako pri sebi, da je hitro reagiral in pristal na reki blizu Manthatna. Tako je vsem potnikom podaril novo življenje, sam pa je zadnji zapustil letalo. Le Bogu se lahko zahvalimo za tak čudež: Bog ima z njimi še druge načrte.
    Pa lahko noč Marko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)19. 1. 09, 14:22

    Po mojem pri našem iskanju preveč begamo in se ne znamo ustaviti in pogledati globlje. Avguštin pravi, da bi Boga ne iskal, če ga ne bi že našel. Zaradi tega beganja marsikdaj potrebujemo nek smerokaz, nekoga, ki nas usmeri na pravo pot. Nekdo nam mora reči, da je tista pot, ki nam jo Bog ponuja prava, da se splača iti za njo, ker Ga bomo našli in se bomo našli. Mi smo dostikrat preveč zaprti in zazrti v svojo smer in nismo odprti za druge možnosti, ki so marsikdaj boljše in bolj prave od naših.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaplan Marko20. 1. 09, 11:10

    Sej se to iskanje kmalu izniči, če ni pravo. Na srečo nas kmalu kaj udari po glavi, da spremenimo smer. No, čeprav ni nič kaj nežno. ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več