Preskoči na glavno vsebino

Naj živi soška fronta!

Velikokrat sem se že peljal po Via San Gabrielle, veliko sem tudi že slišal o tem krvavem hribu, a da se je zgodil moj prvi vzpon na Škabrijel, je moralo preteči poldrugo leto bivanja v Novi Gorici. Pa mi je le uspelo. Verjetno je prva pot vedno nekaj posebnega, doživljaš jo kot posebno. Tako me je nekje sredi gozda ustavila misel, da je mnogo mladeničev, kot sem jaz (ali še mlajših), tukaj pustilo svoje življenje. Kot bi bredel po mlakah krvi in premišljeval, čemu. Za domovino? Za princip? Za mir?

Popotovanje po omrtvelih poljanah, s pogledom na še vedno ne zaraščenem Sabotinu, podoživljanje nerazumnosti tistih časov in tistih po njih, je prekinilo pokanje nekje v dolini. Nemci? Italijani? Verjetno Slovenci. Nihče več ne teka po teh gozdovih, fronta se je preselila v dolino. Tam se bije boj. Med pametjo in norostjo. In nisem prepričan, da vem, kdo zmaguje ... Morda zato, ker imam še vedno preveč spoštovanja do svojih sonarodnjakov.

Morda je čas, da si spet damo duška, da se gremo spet kavbojce in indijance, da se spet streznimo. Finančna kriza ne pomaga. Morda nam bo dala povod, da se spet udarimo na življenje in smrt. Ne zgrozite se, prosim: morda to pogrešamo. Morda je minilo že preveč časa od zadnje borbe, da bi nas občutje vojne in vsega, kar prinaša s seboj, še ganilo. Morda je treba spet v rove, na fronte. Tam se bomo do sitega naužili slastnega pokanja in vzdrhtevali nad osvetljenim nebom.

Vsak dan bomo lahko imeli silvestrovo, najbolj noro noč v letu.

»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli - / nekoč bo lepo.« (F. Balantič, Nekoč bo lepo) Krulilo nam bo v želodcu. In za tolažbo se bomo še enkrat spomnili, kako smo tiste zadnje noči leta 2008 na ognju skurili 10 milijonov €. Kar tako, za slast.
Oznake:

Komentarji

  1. Lojze Potočnik9. 1. 09, 21:34

    Kaj naj rečem Marko! Na soški fronti so umirali mali ljudje. Njihovi voditelji pa so se za mizo pogajali kje naj gre meja. Zakaj je bilo potrebno toliko žrtev? Kdo je bil "kanon futr"? Tako mi je rekel stari oče, ki je kot otrok slišal odmeve iz Soške fronte. Živali so bile vse preplašene. Nebo pa je bilo krvavo in je bilo videti, kot da je iz keliha tekla kri. To je pomenilo, da bo vojna. Zgodilo se je leta 1911. tako mi je pripovedoval, ko sem bil majhen. Tudi jaz sem bil leta 1991 "kanon futr", ko sem streljal na vojake JLA. Sem koga ubil! To mi še kdaj doni po glavi? Zakaj? Zaradi političnih interesov ali obrambe domovine!
    Ta fronta se sedaj preselila na ceste. Samo poglejmo statistiko, koliko mrtvih na cesti in še več ranjenih in prestrašenih.
    Na ulicah in lokalih vse več droge! Kdo jih spodbuja!
    Potem je ta fronta v splavih (Abortus). Od leta 1979 d0 2007 pa 320000 splavljenih otrok (uradno)!
    Borba za vsakdanje preživetje malih ljudi v mestnih blokih (tudi Nova Gorica). Kako so ti mali ljudje veseli, ko jim damo ob obosku gajbo krompirja ali jabolk.
    Danes me je poklicala gospa iz bližnjega mesta. Potrebuje in želi srečanje z eksorcistom. Pomagal sem ji takoj, da je prišla do njega. Takšne so fronte v naših mestih sedaj.
    Upam, da se res ne bo treba še enkrat iti kavbojce in indijance?
    Zanimivo, da je v času vojne v Bosni pri njih ni bilo samomorov. Slovenci pa smo med samomorilci na vrhu lestvice v Evropi. Zakaj?
    Samo zaupamo se lahko Bogu in prosimo Svetogorsko Marijo, da nas varuje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)10. 1. 09, 14:41

    Ja, Marko, ratavaš Goričan :) Meni je tudi lepo kdaj poromati po kateri od teh poti, še posebej na Sabotinu je lepo, potem se ustavim v samostanu na vrhu in zmolim kak rožni venec za padle in žive tudi. K sreči ima mesto brez duha tudi neke duhovne zaklade na svojem obrobju, kot so recimo Kapela, Sveta gora, Sabotin, Sv. Gabrijel... Nekoč je Bila tudi Sv. Katarina, zdaj je Kekec.

    Pokanje je simptomatičnost neke bolezni. Morda imajo mnogi prav, da smo na severnem balkanu. Znamo še živeti iz svojih korenin? Morda bi nam večkrat koristilo upoštevati ali vsaj priznavati daljnovidnost naših pesnikov, pa tudi drugih literatov in intelektualcev.

    Slovenci smo taki, da žremo, kadar je in stradamo, kadar ni. Morda smo preveč neumni, naivni in še kaj. Tudi trmasti najbrž.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več