Rekviem

Vem, da je dosti dela in vsega letanja okrog ... a nikoli ni premalo časa, da se ne bi za trenutek pomudil pri ljudeh, ki želijo biti del tvojega življenja ...
Bil je mož, star mož, že proti stotim letom je stopical. Ne vem, zakaj me je vzljubil. Vsak dan je šel k maši mimo naše hiše. Pa ni bilo to. Ne vem, kaj. Morda moja oprava s koretljem in talarjem pred oltarjem ... Pa verjetno ne samo to. Rad je imel vsako besedo, ki sem mu jo namenil, pa čeprav je bila samo ena od tako spranih od vremenskih dogajanj nad vasjo. In vsakič ... no, skoraj vsakič, mi je pod dlan stisnil kak tolar ... preveč zame ... in preveč za njegov žep. Še najbolj pa preveč za moje "zasluge". Ja, zaslug sploh ni bilo. (Aj, ljubezen ne rase na zaslugah ...)
Bil je mož, še vedno isti, in jaz sem bil vedno bolj Božji (po nazivih). Tako močno Božji, da sem se ukvarjal samo z "boljšimi" stvarmi ... in ljudmi.
Bil je mož, še vedno isti, in mož je šel drugam. Tja, kjer so bolje skrbeli zanj. Tudi jaz sem šel. In dobil nove poglede, nove ljudi ... in sem iskal nove zasluge. Za nove ljubezni. (Ljubezen pa ne rase na zaslugah ...)
Bil je mož, vedno bolj sam, vedno bolj Božji (brez nazivov). In jaz pri drugih stvareh, za nazive in lepe poglede. Pri stvareh, ki so mi dale več ... in manj ljubezni. (Ljubezen pa ... in zasluge?)
Bil je mož. In bila je žena, ki me je spomnila nanj. Jutri pojdem do njega, jutri kot novomašnik, ki se je vzredil tudi po njegovi podpori in molitvi. Jutri pojdem in popravim vse prezrte poti in poglede, jutri bo vse drugače, spet utišam vest za nekaj časa. Jutri, jutri pa res ...
Ta jutri je danes in jaz sem doma. On pa ... je tudi Doma ...

P.s.: Nekakšen rekviem je to, nekak vzklik iz bolečine ... Težko mi je, težko ... Počivaj v miru, mož, ki ti ne najdem boljšega imena ...
P.s.2: Ti, ki to bereš - ne delaj napak proti ljubezni ...