Za zvezdo

Ne vem, kako močno drugačna zvezda bi morala zasijati na nebu, da bi mi popolnoma razvrednotila vsa moja razmišljanja in predstave o tem, zakaj pravzaprav sem tu in kdo sem.

Ne vem, kako privlačna bi morala biti, da bi zaradi nje pustil vse svoje dosedanje načrte in se odpravil nekam povsem drugam, v nasprotno smer svojih načrtov.

Ne vem, zakaj bi se le zaradi ene zvezde odpravil na dolgo pot, za katero niti ne vem, če bom prišel do njenega cilja. In niti ne vem, če je na cilju res to, kar čakam, kar pričakujem.

Toda ko sem videl zvezdo, sem vedel, da moram iti. Ker je tam nekaj, kar iščem že celo življenje, pa ne najdem: ne najdem v bogastvu, ne najdem v uspešni karieri, ne najdem v velikih knjigah in ne na hrupnih zabavah; ne najdem v uživanju in ne v dediščini; ne najdem ne na Maldivih ne v zmagah na tekmovanjih.

Ker je tam moja sreča.

Nič drugega nisem vedel, niti tega, zakaj ravno tja. Nikdar ne vem, kaj me tam čaka (če me kaj čaka), niti če je to prav zame. Če bi se sam odločil, ne bi šel. Nikoli ne bi šel tja. To bi bil samomor. Iti skozi puščavo, polno smrti in tveganja. Iti potem, ko sem že imel varnost in preskrbljenost in zavetje.

In vendar le čutim, da moram iti. Ker tu nisem miren, ker nisem vesel v sebi in zadovoljen. Ker tu nisem srečen. Težko je. Ker je tako negotovo. Pa se je vendar treba nekoč dvigniti in zapustiti varno zavetje.Treba se je odločiti za svoj cilj, stopiti in iti. Se odločiti. Da zanj zastavim vse svoje življenje.

Šele potem bom srečen.

Zdaj pa – nič več besed. Na pot!