Inflacija ...

S Hamletom greva iz službe. In saj jo poznate, tisto poskočno popevko? Skupaj zapojeva: »Nekaj gnilega je v deželi Danski.« In ne misliva na Dansko.

Nikakor. Skupaj se voziva po lepih cestah z mojim avtomobilom. Z očesom pospremiva kak vinski griček in lepo urejene hiše. Potem se ustaviva na bencinskem servisu. Tudi tokrat 50 evrov, le bencina je manj ... Servis in politika naj gresta v tri krasne!

Ko čakam, da plača, si prižgem cigareto. Zunaj, na mrazu, notri ne smem. In spet pride nekdo, ki zahteva, naj jo ugasnem. »Saj sem zunaj!« Eh, kaka eksplozija neki ... Kaditi je vendarle moja pravica!

Na cesti je spet tista popoldanska gneča. Nekdo nesposoben se ne premakne. »Spelji, kreten!« Joj, kako znan je orkester trobljačev ... Jaz sem za tubo, spet drugi za rog.

Greva domov.

Po poti za spremstvo zvoni telefon. In glas tako znano kriči in svari, zahteva, grozi. »Takoj, sicer ostaneš brez posla!« Pohlevno prikimam, zavijam z očmi, v glavi prekolnem. In spet telefon. Osorno odvrnem: »No, kaj bi že spet?!« Le žena sprašuje, kako je z menoj. »Dobro, kako pa?!« In bruhnem ves gnev. Ko mi je zadosti, prekinem in spet sva v tišini. In Hamlet si nekaj potihem zabrunda ... Danska, spet Danska ...

Je kdo opazil, da pišem o inflaciji?

(Kdor prehitro vozi, porabi preveč bencina. Vedno več bencina porabimo, zato se mu cena viša. Kdor porabi preveč bencina, več plača. Kdor več plača, mora več delati. Kdor (pre)več dela, nima časa za pot. Kdor nima časa za pot, vozi prehitro. Kdaj se bomo ustavili?)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več