Besede za srce

» Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta .« (Jn 17,6) Duhovnik sem. Sam stojim sredi sveta in ne poznam ne ljudi ne Boga. Pesnik sem. Pojem svoje pesmi in to je vse, kar imam. Iščem. V njih jočem in se smejem, občudujem in se zahvaljujem. In se potožim o svoji nemoči in bolečini, mojih dveh tako rednih sopotnicah. Duhovnik sem. Veliko imam povedati. In vem – čeprav te trenutke tako zelo sovražim – da povem največ, ko ne morem ničesar povedati. Ko me zagrne jok ali trpljenje ali nemoč ali sram in sem v njih samo nerodno tiho. Ko sem samo človek, kakor vsi, ki me imajo za kaj več od tega. Smejem se, poslušam, objemam. Poskušam hoditi po istih poteh, kot jih hodijo moji sopotniki, čeprav se na njih spotikam in padam, ker ne znam hoditi. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moje oznanilo za svet, ki noče več Boga, ker misli, da ga ne potrebuje. Zvečer se obrnem na drugo stran, na mojega skritega Boga, ki mi je nekoč, v puščavi mojega življenja zakuril ogen...

» Svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi .« (Jn 14,19) Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo … Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več . Jaz pa ga moram videti in ga moram vide...

Ne bom pisal velikih in evforičnih parol. Preprosto, Evrosong je spet tu. Po zaslugi lanske zmage Jamale in njene pesmi "1944" se odvija v ukrajinski prestolnici, v Kijevu. Spet nas čakajo trije večeri največjega evropskega glasbenega tekmovanja, 9., 11. in 13. maja, in z njimi 42 novih pesmi. Predstavljam si, da je za povprečnega gledalca (ali morda še vedno tudi poslušalca) to absolutno preveč. Zato sem se letos namenil narediti nekakšen "must-see" seznam nastopajočih, se pravi izloček pesmi, ki si zaslužijo, da jih slišite, ali zato, ker so dobre, ali pa zato, ker jih je dobro spoznati. Seveda je seznam izrazito subjektiven, sem se pa potrudil, da bi zajel vse tisto, kar si je po moje treba videti, da bi razumeli, kaj letos pomeni "Evrosong". 1. Švedska: I Can't Go On (Robin Bengtsson) Na seznam sem najprej uvrstil Švedsko. Švedska je vedno favorit vsaj za prvo deseterico, če ne celo za zmago. Tudi letos je tako. Zato jo pač morate sliša...

Vedno se mi je zdelo zanimivo dejstvo, da se ljudje tako zelo radi zadržujemo pri vratih. Tam se najraje srečujemo, se ustavimo in poklepetamo ter tako na najlažji način ustvarimo gnečo. Vendar nič ne moremo proti temu. Naj ustvarimo tudi sto umetnih prostorov srečanja, veliko lepših in primernejših, vedno se bomo najraje stoje pogovarjali med vrati. Vrata so pač nekaj posebnega, ker so prostor srečanja enega in drugega prostora, enega in drugega sveta; in zato prostor občudovanja nečesa neznanega, tega strašnega in privlačnega sveta, za katerega smo se rodili. Naše srce je ustvarjeno za to, da kuka v novo in neznano, naši lasje za prepih, naš vrat, da se steguje in opreza na "drugo stran" in naše noge, da se prestopajo na mestu, dokler jim enkrat ni dovolj in naredijo drobencljaj naprej. Nekaj mi namreč pri vratih ne da miru, da lahko rečem vse to: vrata niso kraj varnosti, ki jo človek naravnost ljubi. Vrata so vedno tveganje. Vendar pa šele pri vratih spoznaš, koli...

» Živimo lahko samo na dva načina. Tako, kot da ni nič čudež, ali pa tako, kot da je vse čudež. « (Albert Einstein) Grob je prazen. Tudi moj grob. To je zdaj že preizkušeno dejstvo, znano mnogim ljudem. A dvema učencema, utrujenima od življenja in neizpolnjenih želja, to ne zadostuje. To so pač samo besede, ki sta jih slišala že od mnogih ljudi. Ne verjameta jim. Seveda ne. Bolj kot namreč človek okuša življenje, bolj se navadi sklepati in razmišljati negativno. Tega je vajen zaradi slabih novic iz svojega in iz življenja ljudi, s katerimi živi. Razočaranja in ostale podobne izkušnje so nam kot dleto, ki iz trde realnosti izkleše obraz, nevajen nasmeha in vere v dobro. V življenje. » Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo? « (Lk 24,26) Verjeti v dobre novice je ena izmed najtežjih nalog današnjega sveta. Tako zelo smo napiti slabega, da je tudi dobra novica o našem odrešenju in porazu smrti in zla v nas za mnoge samo opij, pravljica, namenjena drh...

In ljubim te, ker te ljubim. Zakaj se srečati - ti si zame kakor zrak. Vedno prisoten. *** Ja ma armastan Sind, sest ma armastan Sind. Milleks kohtuda – Sa oled minu jaoks õhk. Kõikjal kohal. *** And I love you because I love you. Why meet — you are but air for me. Ever present.

Ne morem verjeti, da bom to res zapisal, pa vendar. Velik blagoslov je imeti v življenju nekoga, ki ti sesuva preveliko zaupanje vase in v svoj prav . Tako utrjuje to, kar je v tebi trdno, in ruši to, kar je v tebi majavo. In če se ima kaj sesuti, je dobro, da se sesuje čimprej, namesto da bi na trhlih temeljih gradil nekaj, kar bi sesul prvi viharček. Ne morem verjeti, da bom to zapisal, pa vendar. Rad imam takšne ljudi, čeprav mi grejo skrajno na živce. Čeprav rušijo avtoriteto mojim besedam in razmišljanjem. Ne dajo mi miru. Pošiljajo me na pot, puščajo me odprtega, da sem še sposoben prisluhniti in preveriti, morda kaj porušiti in na novo zgraditi. Da bi moja hiša rasla počasi, a da bi rasla tako, kot je treba. Tomaž je bistveni element vere in velike noči. Tisti moteči element, zaradi katerega se mi zatakne potica v grlu. Drugo mnenje in prepričanje, drug pogled na isto stvar, nasprotovanje in upor, to je nekaj, kar potrebuje vsak od nas, da ne bi v svoji veri – v...