Besede za srce

Čeprav verjetno mislimo drugače, življenje ne postane težko, kadar se nam začnejo dogajati težke stvari, ampak takrat, kadar človek izgubi svojo svobodo. Kadar postane služabnik skrbi, ugleda, moči in še česa drugega. Kadar hoče ostati sam. Človekova svoboda se namreč ne konča z mejo, ki mu jo kdo postavi, ampak z dvomom. Z dvomom v ljubezen . Ko namreč kdo začne dvomiti v to, da ga ima kdo rad, postane služabnik neštetih stvari, najbolj pa strahu. Nemočen, kakršen je, gre človek od vrat do vrat in prosi zatočišča in zaščite. Kogarkoli, samo da se ima kam nasloniti. In ko mu nekdo ponudi varnost, pa naj je še tako mizerna, napravi z njim pogodbo, da mu bo služil, če ga bo varoval. In začne s tlako. Navzven se jo vidi kot prizadevanje, da bi pred drugimi ustvaril vtis moči. In ker je to laž, ker je sicer šibek, si človek pomaga z mišicami, dobrim avtom, z mladostnim obrazom, s polnim hladilnikom in računom na banki. Ali pa s pomembnim položajem v družbi ali v Cerkvi. Ali s čim drug...

Včeraj sem hitel v trgovino po pijačo in na drugi strani ceste Via Tritone je sedela stara italijanska beračica in res naglas preklinjala, da je vzbujala pozornost vseh, ki smo bili samo hipni mimobežniki tega trenutka. Zasrbeli so me prsti, vklopil sem že telefon, da bi jo posnel. Še sam ne vem, zakaj. Zakaj sem čutil to velikansko potrebo, da bi jo spravil na splet. Da bi se z menoj smejal še kdo drug? Da bi bil znan? Ali kaj sem hotel? Spraviti to ubogo človeško bitje v areno sodobnega Koloseja, da bi se z njo pozabaval? Da bi pregnal svoj dolgčas, ki v svoji neumnosti nima res več prav nobenih meja? Ustavil me je šele spomin na tisti nedavni grozljivo slavni prenos na Facebooku v Sloveniji ... V bistvu sem imel srečo. Če ravno takrat ne bi spal, bi se prav lahko tudi sam znašel med četrt milijonsko (!) množico gledalcev prenosa prav zaresnega mučenja človeka. Morda bi me potegnila vznemirljivost nečesa prepovedanega ali nečesa novega, škandaloznega, tistega za zastorom skrivno...

Vi ste luč sveta. Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred desetimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral tale stavek. Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno. Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti. Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej ...

» Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril .« (F. Prešeren) Zadnje dni mi je v največji napor, da poskušam stvari pustiti take, kot so. Kajti uvidel sem, da se je v meni nabralo veliko jeze, slabe volje in slabega počutja, ko sem poskušal urediti, da bi se stvari odvijale »po moje«. Gnal sem se za to, da bi bile stvari urejene in da bi ljudje delovali, kot se mi zdi prav, da bi. In niso. Nikoli niso. Ker so oni oni – in ne jaz. Ta »neuspeh« je v meni ustvarjal globoko nezadovoljstvo, ki se je seveda razširilo tudi na druge. Kajti v ljudeh, ki niso ravnali, kot sem si želel, preprosto nisem mogel videti več dobrega. Samo še grdo in slabo. In enako je bilo s samim seboj. Tudi nad sabo nisem bil zadovoljen, ker preprosto nisem zadovoljen, dokler ni vse narejeno popolno. In potem sem vsaj slabe volje, če ne celo bolan, ker preprosto ne zmorem več. Človek je kdaj samemu sebi najhujši tiran. » Vi pa ste poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza ...

Beseda ima veliko moč. Morda večjo, kot si mislimo. Z eno samo besedo lahko človeka rešimo ali pokončamo, mu damo vtis sprejetosti ali ga obsodimo na samoto. Z besedo lahko zdravimo in zadajamo rane in z eno samo besedo lahko začnemo ali končamo vojne. In največkrat se tega ob tem, ko jih izgovarjamo, niti ne zavedamo. Morda se tudi zato v našem svetu z besedami dela tako zelo grdo. Lepe in prijazne besede skorajda ne premoremo več. Ker nam je to že vsakdanje, morda niti ne opazimo več, da so naši pogovori polni zbadanja in spotikanja, pa cinizma in grobosti, da ne govorim o tem, koliko sarkazma in zlobe smo sposobni. Pa zajedljivih vprašanj in odrezavih odgovorov. Topline, vljudnosti, prijaznosti, veselega pozdrava pa … kot da se sramujemo. Ali pa si morda mislimo, da odrasli ljudje ne potrebujemo več dobrih in lepih besed. Da se je treba krutosti življenja pač privaditi in da s tem, da skoparimo z dobrimi besedami, človeku kvečjemu pri tem pomagamo. Odveč je govoriti, da so naš...

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

» Morda je to tisto, kar ta svet potrebuje. Malo manj razuma in malo več vere. « "Pred kratkim upokojeni Harold Fry živi v majhni angleški vasici z ženo Maureen, ki ji gre očitno na živce vse, kar Harold naredi. Njuno življenje je dolgočasna rutina, dan je podoben dnevu. Potem pa nekega jutra Harold prejme pismo ženske, ki je ni videl ali slišal že zadnjih dvajset let. Queenie Hennessy leži v hospicu in mu piše, da bi se poslovila. Harold ji sprva namerava odgovoriti le s kratkim sporočilom, ko pa stoji pred poštnim nabiralnikom, se naenkrat premisli. Odloči se, da ji mora pismo izročiti osebno. Tako se začne njegovo romanje. Prepričan, da Queenie ne bo umrla, dokler ne bo prišel do nje, se peš poda na tisoč kilometrov dolgo pot do hospica, v upanju, da bo s tem rešil ne le izgubljeno prijateljstvo, temveč tudi sebe." (emka.si) Redkokatera knjiga me spravi do solz, toda ta me je. Knjiga napreduje prav tako kot zgodba v njej. V začetku je preprosta, kot pogled na ljudi, ...