Besede za srce

Težka prilika. Govori o nagibu vseh časov, posebno pa sedanjega, da ljudje iz svojega življenja – vinograda, ki smo ga dobili v obdelovanje samo za določen čas – odstranimo Boga. »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« (Mt 21,38). Ubiti Boga je vedno naša velika skušnjava. Če povem drugače, odstraniti iz svojega življenja absolutno, presežno, odstraniti avtoriteto, red, zapovedi, zakone, pravila – vse, kar nas na nek način nadzoruje in omejuje. Zdi se nam pač, da nas omejevanje zatira , da imamo zaradi njega nečesa manj . Da smo manj uresničeni, ko vsem našim željam in gonom ni zadoščeno. Zato si želimo ubiti Boga. Razumemo ga kot zatiralca naše svobode.  Življenje brez presežnega  Toda če smo čisto iskreni, vidimo, da to ne deluje. S tem ko človek ubije Boga, ko simbolično zapre vrata presežnemu, pride do paradoksa: viničarji mislijo, da bodo z umorom dediča pridobili vse, kar si želijo, na koncu pa izgubijo vinograd. Ko človek izbriše pojem svetega...

»Sin, pojdi danes delat v vinograd!« (Mt 21,28) mu je rekel oče. Kje ga je srečal? Ta fant je ležal na kavču in izgubljal čas. Ta fant je ležal v udobju svoje sobe in uničeval svoje življenje. Ta fant je skrolal po telefonu in zapravljal svojo moč in morda tudi denar. Takšno je naše življenje brez Duha. Udobno, prijetno, a smrtonosno . Človek je kakor veter. Če se ne premika, ga ni več.  » Ko je prišel binkoštni dan (…) je nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim kakor ognjeni jeziki (…) in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom. « (Apd 2,1-4) »Pojdi delat!« mu je rekel. In ga je zbudil. In ga je zmotil.  Ta glas prihaja v naša srca tudi danes. Moti nas na kavču. Nas vznemirja. Nas nekam pošilja. To je glas Duha , ki prihaja v nas, da bi nas spremenil . Vedno pride, posebno kadar smo na poti uničenja. Da bi nas obrnil v drugo smer. Da bi v nas vdihnil življenje. Da bi nas naredil boljše. Prihaja...

Pri priliki o delavcih v vinogradu se naš pogled vedno znova ustavi na domnevni nepravičnosti gospodarja. Takole menimo, da gospodar ni bil pravičen do svojih delavcev, ker jim ni dal sorazmernega plačila glede na opravljeno delo. Toda gospodar v priliki ni krivičen. Z vsakim se je »pogódil za en denarij na dan« – kar je drugače precej dobra dnina – in toliko je vsakdo na koncu tudi dobil. Brez izjeme. Kvečjemu je torej radodaren , saj je vsakemu dal dovolj za njegovo preživetje. Težava, ki se v priliki resnično pokaže, tako ni gospodarjeva čudna logika, drugačna od človeške, temveč odziv prvih delavcev, ki so godrnjali, govoreč: »Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« (Mt 20,12)  Zavist prvih delavcev, ta je resnični problem te prilike. Kajti omenjeni stavek se ne rodi iz pomanjkanja, temveč iz primerjanja z drugimi. »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15) Hudobno oko. Lahko bi rekli tudi, da je to bolno ...

Ko so Izraelci odšli iz Egipta in prišli v samotno in nevarno puščavo, niso bili sami. »Gospod je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.« (2 Mz 13,21-22) Ob njihovem prihodu v obljubljeno deželo pa tega stebra ni bilo več, zato so si pomagali s tem, da so sezidali tempelj . Svetišče. Tudi ta naj bi jim dajal zavesti, da njihov Bog hodi med njimi, da je tam, kjer so oni, da jih vodi in jih usmerja še vedno.  Jezus za prav tak kraj Božje navzočnosti na zemlji naredi skupnost . »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) S tem skupnost torej naredi za svetišče, za novi tempelj. Tam, pravi, je navzoč Bog, kjer je skupnost. Se pravi: ne društvo posameznikov, temveč skupnost, torej nekaj homogenega, povezanega, kar stoji skupaj trdno kakor zid...

»O žena, velika je tvoja vera!« (Mt 15,28)  Danes se preko dogodka s kanaansko ženo, ki k Jezusu pristopa s popolnoma regularno prošnjo, da bi – kot mnoge druge – ozdravil tudi njeno hčer, doživi pa sprva hladno zavrnitev, sprašujemo, kaj sploh je vera. In čeprav se nam dozdeva, da je to predvsem vrsta opravil in dolžnosti, ki smo jih dolžni Bogu v zameno za varstvo in usluge – tako so boga dojemali predvsem v prvotnih, staroselskih verah – gre za nekaj drugega. Gre za odnos, v katerem se človek in Bog postavita na pravo mesto.   Morda je ta odlomek v evangelije vstopil predvsem zato, ker lahko zaradi Jezusove bližine in dostopnosti prav hitro Boga začnemo dojemati kot nekoga sebi enakovrednega, še več, zaradi njegove dobrote ga je tudi v tistem času marsikdo dojemal za služabnika , ki ima celo dolžnost, da izpolnjuje želje.  A Jezus nikdar ni storil čudeža, če v prosečem ni zaznal vere . Če mu nekdo ni dal vedeti, da ga dojema in priznava za Boga .  Jezusova navidez...

Vedno znova me prevzame, kako lepo srečanje se je v mestu na Judovem odvilo med Marijo in Elizabeto. Med dvema ženskama, ki sta vsaka po svoje preživljali težko življenje, polno strahu, negotovosti in preizkušenj. Kajti te ponavadi v nas izzovejo skrbi in strah, pa z njima povezani zagrenjenost in črnogledost, medtem ko med njima veje veselje .  To je zato tako, ker je – kot beremo – njun odnos poln Svetega Duha . Ta sicer ne izboljša življenja kot takega, zaradi njega ni življenje nič drugačno kot bi bilo sicer, je pa to sila, ki nas priganja bližje Bogu, čigar najbolj očiten izraz pa je lepota . Sveti Duh nas sili, da iščemo in se v življenju borimo in pred samim seboj zahtevamo lepoto.  Ravno to je tisto, kar jima pomaga gledati svet in življenje – in druga drugo – drugače kot ponavadi. In sicer tako, da druga v drugi občudujeta Boga in njegovo veličino: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42) »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh ...

Poljsko-britanski sociolog Zygmunt Bauman je leta 2017 napisal knjigo s pomenljivim naslovom »Tekoča generacija«. V njej razlaga svojo teorijo, da se je naša družba iz »trdne moderne«, ki so jo označevale stabilne institucije, trajna delovna mesta in močne skupnosti, premaknila v »tekočo moderno«. V tej novi realnosti so vsaka oblika, vez ali struktura podvržene hitrim spremembam. Tudi ljudje in njihovi odnosi.  Tekoča ljubezen  Lahko bi torej rekli, da dandanes živimo v popolnoma nepredvidljivem svetu, ki je kakor čoln Jezusovih učencev na odprtem morju: »Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter.« (Mt 14,24) Odnosi v tekoči generaciji so namreč podvrženi potrošniški logiki. Povezave med ljudmi so površinske in hitro zamenljive, posamezniki pa se bojijo trajnih zvez, ki omejujejo njihovo svobodo. Namesto globine sodobni človek išče kvantiteto izkušenj. Uspeh v ljubezenskem življenju se ne meri več po stabilnosti partnerstva, temveč po številu doživetij in privl...

Prva sled evharistije v evangelijih je obrok na samotnem kraju : skupnost, kjer je samota, nekaj, kar nasiti, na kraju, kjer ni ničesar. Kar si je dobro zapomniti. Kajti ravno tako je mogoče razumeti evharistijo sredi našega pogosto osamljenega življenja, kot postanek sredi praznine in samote, ki nasiti.  Prvoobhajancem rad rečem, da je to kakor družinska miza, najpomembnejši predmet naše hiše. Ker ni samo prostor hranjenja, temveč tudi – in predvsem – prostor srečanja . Ko smo zbrani okoli nje, vsi, ki smo si vzeli čas in poskrbeli za primeren prostor za to, pravzaprav razumemo, da naš obrok hrane ni toliko pomemben za nas, kolikor je pomemben za drugega . Tam, za mizo, smo zato, ker nas drugi potrebuje. »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16)  Kajti, kot pravi pesnik, »n ekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine. / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode, / moraš dati svoje bele oblake, / svoje drzne ptice sanj, / svoje p...

Ob srečanju z enim od ljubljanskih župnikov je beseda nanesla na skoraj čudežni porast števila katehumenov v njegovi župniji. Lani jih je bilo 40, letos jih bo verjetno 80. Od kod tak fenomen? Takole je rekel, da je stanje v Ljubljani na duhovnem nivoju preprosto že tako nevzdržno, da ljudje s tako praznino smisla v sebi preprosto ne morejo več živeti, da hlepijo po razlogih in odgovorih, da brskajo in se trudijo, da bi v tem našem izpraznjenem prostoru prišli do nečesa trdnega, da bi v svetu mrtvega našli živo. »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere.« (Mt 13,45)  Zakaj je v naši izpraznjeni družbi, kjer ni ničesar globokega, ničesar vrednega, ničesar svetega, tako veliko takih »trgovcev«, ni težko razumeti. Vendar je treba podčrtati dejstvo, da so ti ljudje morali opraviti nek zelo pomemben proces, da so prišli do takih spoznanj, morali so samemu sebi priznati, da rešitve, ki jih na krizo smisla ponuja sodobni svet, niso ustrezne, da jih ne zadovoljijo.  ...

Prav lahko bi na priliko o sejalcu pogledali kakor na tragično zgodbo, v kateri se zdi glede na muhavost ljudi trud sejalca povsem nesmiseln. Lahko bi jo brali tudi kot vrsto svaril, češ, poglejte koliko nevarnosti preži na vernega človeka, kako težko je Božjemu semenu pasti na plodna tla. Vseeno pa mislim, da želi ta prilika bolj poudariti vztrajnost in zvestobo Sejalca, ki seje vedno in povsod, tudi tja, kamor se ne splača sejati. Ki verjame tudi v koga, nad katerim smo že vsi ljudje obupali.  Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje v zavesti, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni v tem njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Včasih zrnje pade ob pot, včasih na kamnita tla, včasih med trnje. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen,...

» Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. « (Mt 10,37)  Imeti rad Boga nad vsem drugim, imeti odnos do Njega na prvem mestu, pred vsem ostalim, seveda ne pomeni, da drugih oseb ne bi smeli imeti radi ali da bi jih morali imeti radi kaj manj kot Boga, ali pa, kot bi lahko kdo pomislil, da je treba med tema dvema odnosoma izbirati, sploh ne. Odnos z Bogom in bližnjimi se seveda ne izključuje. »Imeti Boga rajši« vendar pomeni razumeti, da se prava ljubezen do teh naših oblikuje ravno tedaj, ko obstajajo nekatere stvari, ki pa so nad našimi najbližjimi odnosi, svete stvari, ki jih ne prodamo za nič na svetu, stvari, za katere ne moremo popuščati nikomur, niti svojim najdražjim.  Imeti Boga rajši od nekega človeka – tudi sebe – temu rečemo vzgoja . In temu rečemo tudi ljubezen . Ko torej postavimo nekatere stvari nad svoja čustva, nad svoje koristi, nad svoje ugodje. Ko nekaj delamo zato, ker je to dobro...

Vsi, ki so slišali o dogodkih Janezovega rojstva, so si to vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Razumeli so pač, da je to čudež, da je to dar , ki ga lahko ne bi bilo. In prepoznavati to glede naše domovine, katere čudežnega rojstva se spominjamo danes, je pomembno in hvalevredno. Zavedati se je, se spominjati dogodkov njenega nastanka, jo občudovati, se zahvaljevati zanjo. To je trenutek dneva državnosti. Videti in opaziti lepoto dežele, zajokati ob ganjenosti, da imamo svoj dom, svoje mesto pod soncem.  Vendar pa je samo to premalo. Tudi evangelist to ve. Domovina ni trenutek enega dne v letu ali začetna točka 35-letne zgodovine, kakor je rojstvo nekega otroka šele začetek tega, čemur rečemo človek, nekaj, kar je še treba ustvariti, nekaj, kar je treba vzgojiti . Zato po teh čudežnih dogodkih doda par besed o njegovem nadaljnjem življenju, povsem navadnem, povsem običajnem življenju, in pove, da je ta čudežni »otrok r...

»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Mt 10,1)  Biti pozoren na »nečiste duhove« je, zanimivo, prva naloga Jezusovih učencev. Le-ti so namreč poklicani za to, da iz sveta odpravljajo »vsako bolezen in vsako slabost«, zaradi česar je ta svet »izmučen in razkropljen kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ker je seveda greh nekaj, kar pokvari notranjo harmonijo v človeku. Zato svet potrebuje nekoga, ki razkrinkava in uničuje zlo . In prav to želi Jezus dati svetu s svojimi učenci.  Vendar pa se ta naloga seveda ne začne zunaj, marveč znotraj njih.  To je namreč nekaj, kar razumem iz opombe, ki jo evangelist Matej navrže skorajda slučajno. Ko namreč našteva tiste, ki jih je Jezus poklical in poslal, na koncu seznama doda tudi ime Juda Iškarijota, »ki ga je« – tako zapiše – »tudi izdal.« (Mt 10,4) Če povemo drugače: nekdo, ki je bil tudi poklican, da izganja zlo, p...

Foto: Robert Zabukovec » Oznanjajte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo. ‹« (Lk 10,9)  Tako je Kristus naročil svojim učencem. Ne na skrito, temveč očitno, tako da bodo vsi slišali, vsi vedeli, oznanjajte. In posebno takrat, kadar so časi težki, je to treba ponavljati naglas in velikokrat, treba je namreč razumeti, da je to res, da je namreč Bog res blizu, da znotraj naših življenj in naših skupnosti postavlja Božje kraljestvo. Nekaj svetega in svetlega , nekaj večjega od vsega našega pritlehnega, grešnega, trpečega, težkega.  Ne občutite tega, ko pridete v Idrijo, ko vas že na vratih, pri Likarci pozdravi Sveti Anton s Kalvarijo, da v tem življenju dejansko je tudi nekaj več ? Nekaj, kar to naše trenutno stanje presega, da je nekaj, kar iz njega – čeprav se zdi kakor mrtvo – trenutno rase?  260 let že stoji Kalvarija nad mestom. 260 let je tega, kar se je nekim preprostim ljudem, ki so živeli in delali v Idriji, zdelo pomembno, da sebi in drugim postavijo tihega Prič...

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega . Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti . In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano?  Vstajenje  Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije . On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče . Kakor Mateju, katerega evange...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53)  Sporočilo današnje Božje besede in tudi praznika, ki ji je namenjen, evharistije , torej, je zelo kratko in zelo neposredno: sami ne moremo živeti . Seveda, brez evharistije, brez »mesa Sina človekovega in njegove krvi« lahko preživimo, fizično, se razume, lahko životarimo, vse to je mogoče tudi brez evharistije, toda brez nje ne moremo resnično živeti , kar pomeni imeti dobro, izpolnjeno, kakovostno, srečno življenje, če želite.  Ker seveda zares živeti ne pomeni biti v življenju brez preizkušenj in težav, ne pomeni imeti življenje, v katerem ti gre vse kot po maslu. Pomeni pa imeti v sebi nekaj, kar je več od vsega tega, kar te zadene, več od stvari, za katere nas navdušuje svet hipnosti, hitrosti in takojšnjosti, nekaj, kar stvari, ki nam pridejo naproti, premaguje in nam pomaga, da gremo naprej . Točno tisto nekaj, kar premaguje stvari, ki bi nas lahko ustavile na poti, nas...

Če ste že kdaj potovali v južnejše kraje od naših, ste gotovo ugotovili, kako nekaj velikega in dragocenega je za ljudi teh krajev gost . Malodane kakor boga te sprejmejo. Prav nerodno mi je bilo, ko sem bil nekoč na obisku v Srbiji. Na poti sem bil z druščino, pa so nas v neki družini sprejeli in nam poleg večerje ponudili tudi prenočišče, saj je bila za nami že dolga pot. In to ne tako, da bi mi spali na kavču, nikakor, oče in mati tiste družine sta vztrajala, da bomo spali v sinovi postelji, medtem ko se bo on umaknil in noč preživel na kavču.  Človek kot prostor  In to je tako zelo krščansko, ker je tako zelo Božje. »B og je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje, « (Jn 3,16) beremo danes. Kar je stavek, ki konkretno premakne naše dojemanje Boga, predvsem pa človeka. Vsakega človeka. Bog je torej nekdo, ki ljubi; ljubi pa nekdo, ki spusti človeka k svoji mizi, nekdo, ki mu da prost...

Tik pred veliko nočjo, torej pred dnevi njegovega trpljenja in vstajenja, Kristus izreče stavek: »Oče, prišla je ura: poveličaj svojega Sina.« (Jn 17,1) Pomemben stavek. Kakor bi rekel: »Pripravljen sem. Naredil bom, kar hočeš.« Pove nam namreč, da je Kristus v veliko noč vstopil povsem zavestno , da ga ta stvar ni presenetila in da tudi ni bil vanjo prisiljen, da je vse skupaj sprejel, odločno, odraslo, kot mož.  Bodi pripravljen!  Ta stavek uporabljajo tudi skavti. Na pozdrav: »Bodi pripravljen!« odgovorijo z: »Vedno pripravljen!« Kajti pripravljenost je (ne samo za skavte, za vse) pomembna vrlina. Pomeni, da stvari, ki se mi zgodijo, situacije, v katerih se znajdem, osebe, ki jih srečam, ne jemljem kot slučaj ali kot presenečenje ali kot Božje štrafanje, temveč kot klic , kam naj naredim naslednji korak. In prav sprejeti svojo situacijo kot svoje poslanstvo , to je, o čemer govorimo pri Jezusovi drži. Odločni, aktivni drži glede spopadanja z življenjem.  Življenje je n...

  Dogodek vnebohoda se na prvi pogled zdi kakor odhod Kristusa, a je v bistvu ravno obratno: gre za trenutek odhoda od doma njegovih učencev. Jezus jih v bistvu ne zapusti – »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) – ampak jih pošlje od doma – »Pojdite!« – da bi samostojno zaživeli v stilu njegovega življenja, po evangeljsko torej, vendar vseeno po svoje , na svoj lasten način.  Ptički brez gnezda  Gre za dejanje odgovornega vzgojitelja, ki ve, kdaj je čas, da se umakne, beri: ko svoje varovance pošlje od doma in jim s tem pomaga (morda jih celo prisili), da postanejo odrasli ljudje, ljudje odrasle vere : »Pojdite torej in poučujte vse narode … krščujte jih … učite jih.« (Mt 28,19-20) Da torej delajo in se odločajo sami , in sicer v pomembni zavesti, da jim vzgojitelj popolnoma zaupa. Ker ve, da zmorejo .  Dandanes imamo s tem nemalo težav. »Starši danes težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost č...

Si to res ti? / Ali je vse samo še / čet dži-pi-ti? Tale kratka pesem neznanega avtorja, ki sem jo pred nekaj dnevi zasledil na družbenih omrežjih, zarisuje precej trpko podobo naše resničnosti. Kajti pri tem orodju umetne inteligence ne gre samo za to, da bi to (p)ostalo priročen pomočnik pri opravljanju rutinskih vsakodnevnih nalog, ki so nam po nepotrebnem jemale čas, nikakor, kolikor vidimo, je umetna inteligenca (UI) zagotovo postala nekaj, kar misli namesto nas , saj z lahkoto in precej hitreje opravi s stvarmi, ki so nekoč zahtevale naš umski napor. V nekaterih primerih je komu postala tudi prijatelj, ki ga v realnem svetu nima.  Kako nas UI spreminja  Zato se je povsem na mestu vprašati, ali ni UI ob tako pomembni vlogi v človekovem življenju že začela spreminjati moralne krajine, ali niso naše odločitve in vrednote že vsaj nekoliko spremenjene tudi na podlagi tega, kar proizvede ta mogočna mašina. Kajti sposobnost naprav, da proizvedejo pomensko povsem ustrezna besed...