Besede za srce

Šele v zadnjem času se mi je prikupil Ravelov Bolero , kot mladenič sem ga dojemal bolj kot dolgočasno ponavljanje v nedogled. Vendar je v tej skladbi nekaj res velikega. Začetnemu in skozi vso skladbo ponavljajočemu se ritmu, ki ga daje boben, se ubiraje isto temo počasi priključuje glasbilo za glasbilom, dokler se vse ne uglasi v nek veličasten, mogočen ritem življenja .  Božja volja  Ko evangelist Matej zapiše, da bo Jezus » moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti …, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) je treba vedeti, da pri tem ne gre za Jezusovo izbiro, da ne gre za neko morbidno idejo čudaka, ki ne mara živeti. »Morati« v evangelijih namiguje na teološko nujnost in tako je tudi v tem primeru. Matej s tem torej govori o izpolnjevanju Božje volje , tako se Jezus uglasi z ritmom, ki ga dirigira življenje in njegov Stvarnik.  Vsekakor je težko razumeti, kaj naj bi to bilo, »Božja volja«, pa vendar v evangelijih zaslutimo, da se človek z njo sr...

Ljudje se radi naslonimo na mnenje večine, skorajda samoumevno potegnemo s tistim, ki je močnejši ali glasnejši, nenavadno je, kako hitro se dandanes pustimo prepričati »javnemu mnenju«, ki ni nič drugega kakor umetno ustvarjeno soglasje o težjih vprašanjih naše sedanjosti. Kot z vsemi ostalimi stvarmi, si mislim, je pač tako lažje . Seveda, ko pa si tako človek prihrani mučno tehtanje, na katero stran že se bo postavil, za katere vrednote se bo potegoval in jih pred drugimi branil, tako se ni potrebno pred vsemi izpostavljati, niti pasti v nevarnost, da bi te zaradi lastnih stališč linčali in te javno osramotili, tako ni potrebno kaj dosti razmišljati in se soočati z vprašanji, ki lahko obrnejo na glavo naše ustaljeno in umirjeno življenje. Zato je tudi z našim krščanstvom tako, bolj ali manj je ustrojeno po družbi, ki nam ne narekuje samo, kaj naj oblačimo in katero glasbo naj poslušamo, ampak tudi kako naj mislimo, za kaj naj se odločamo in kako naj živimo, da ne bomo nikogar m...

Težka je beseda »ne«, za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo, za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so veliko večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo. Postavljanje meja Ko jo izgovarjamo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago, pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše...

Vse se je začelo s pozdravom , vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo »nebesa«. »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom.« (Lk 1,41) Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroci v njima skačejo od veselja , vse okoli njiju je polno življenja in nanju se vsiplje blagoslov. Tako velike reči naredi drobcen pozdrav, dobro jutro, dober dan, dober večer, kako ste kaj .  Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost , res je, vendar je ta nekaj izredno pomembnega. Ljudje smo pozabili na nežnost med nami, veliko je grobosti, marsikaj si izrekamo v imenu »svobode govora« in prepričanja o lastnem prav, pa je vendar le nežnost , mehkoba, občutljivost do sočloveka tisto, s čimer drug drugemu dajemo vedeti, da nam je zanj mar, da ga nočemo raniti, da ima pri nas prostor, ki mu gre kot človeku. Da ima pri nas dom, in ...

Sredi težkih časov krmarimo svoje življenje, sredi nevihte, sami v čolnu sredi poti na »drugo stran«, nekje na poti, da postanemo drugačni, tako verjamem, na to pot nas je »primoral« Jezus (Mt 14,22), ko smo postali njegovi učenci, na pot našega spreobrnjenja, in na njej se dogajajo težke stvari. Veliko stvari nas namreč kot »nasprotni veter« ovira, ko se odločamo biti boljši ljudje, močno boli, ko se soočamo z dvomi in strahovi, s katerimi nas kot barko na morju zagrinja egoizem, prepričljivi so in govorijo, da drugače ne gre, da je živeti drugače nemogoče, da ta pot pomeni našo pogubo. In vendar je Jezusov glas: »Pridi!« (Mt 14,29) jasen in nedvoumen. Treba je iti čez. Treba je stopiti v razburkano vodo. Treba je hoditi po njej, četudi se to zdi nemogoče. Bog kot prikazen Tam, sredi te poti, je preizkušnja, ki jo mora opraviti vsak učenec. V samem središču viharja učenci srečajo neko po vodi hodečo »prikazen« (Mt 14,26), ne, Jezusa ne prepoznajo niti kot Boga, še manj kot člove...

Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem. Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno, ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram, v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če mu bo mraz, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če imaš pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo. Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno no...

Noč je padla na zemljo in oni so bili na »samotnem kraju«, v puščavi , če smo bolj neposredni, na kraju, kjer ni nič, kjer ni mogoče preživeti. Poleg tega je ponoči to tudi nevaren kraj, poln zveri, ki iščejo svoj plen. Razmere, ki so kot nalašč za reakcijo Jezusovih učencev, naj se zato pač vsak znajde po svoje, naj vsak poskrbi zase . Oni so se na to pripravili, pri Jezusu pač nikoli ne veš, kaj si bo izmislil, in so s seboj vzeli pet hlebov in dve ribi, ravno prav, da bi vsak od trinajsterice dobil kaj malega za lahko večerjico. Težava pa je bila v tem, da si je Jezus ta obrok pred spanjem zamislil nekoliko drugače. »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16) Zasmilili so se mu To se seveda sklada z Jezusovo življenjsko izbiro, ki jo je hotel prenesti tudi na svoje učence. Ljudje so se mu namreč »zasmilili« (Mt 14,14), kar je v grščini beseda za to, da se nekomu zgane drobovje, recimo temu širše kar »maternica«, torej da nekomu postaneš »mati«, polna sočutja in nežnos...