Besede za srce

Tik zatem ko se je zdanilo, smo pred prvo vasjo (Azofra) srečali malce oskrunjen prometni znak, ki pa se mi je vtisnil globoko v spomin današnjega dne in ki sem si ga v mislih ponavljal, ko sem se vzpenjal po neskončno dolgem klancu, do gležnjev pogreznjen v rjavo rdeče blato. Na znak stop je nekdo dopisal besedi "Don't" in "walking" in tako ob pot dodal še eno od tisočih spodbudnih sporočil, napisanih na smerokaze in ograje, pod mostove in katerekoli stene že; sporočila, ki sem jih vse do danes bral kot zanimive misli, danes pa kot nekaj nujnega, da sem na poti sploh zdržal, da se nisem usedel ob pot in rekel, da imam vsega zadosti. Deževje je sicer ponoči prenehalo, a dež je zamenjal ledeno mrzel veter. Srebrno sivi oblaki in hladna sapa v obraz, težke noge z dolgih etap prejšnjih dni in za povrh še že omenjeno blato so pot naredili težjo, kot bi bila sicer. Tam nekje, sredi klanca, na katerem se mi je čevelj lepil ob blato, sem se začel spraševati, kakše...

Tik nad Nájero, blizu v kamen izklesanih jam, smo se usedli med travne bilke in praznovali mašo. Toda tokrat je bila to res nemirna maša. Hitel sem, ker nam je v obraz pihal močen veter in se je na obzorju kar meglilo od močne nevihte. Dežja pa še celo uro v Nàjeri ni bilo. V bistvu sem bolj prestrašen človek, kot se zdi. Veliko stvari me skrbi. Vsak dan pregledam vremensko napoved za več dni naprej. Prestrašen pogledujem proti nebu in hitim z mašo. Preden sem šel, sem se bal, da ne bi česa pozabil. In na poti iz Logroña do Nàjere, ki se vije med neskončnimi vrstami trt, sem jamral nad svojim strahom, kakšen bom kot župnik, kaj bo župnija naredila z mano in ali me bo spremenila v človeka, kakršen si ne želim biti. "Ne skrbite." (Mt 6,25) Camino me počasi uči, da je najbolje hoditi in živeti en korak naenkrat, samo en korak in nič več kot to. Če preveč hitiš, se ti to maščuje z vsaj kakim žuljem, če ne še s čim hujšim. V to me prepričuje že toliko in toliko romarjev o...

Legenda pravi, da je blizu mesta Logroño, kamor nas je tokrat pripeljala starodavna Jakobova pot, v trdnjavi živel kralj Ramiro. To je bil čas mavrskih napadov v Španiji in tako se je zgodilo, da je njegov grad obkolila 30.000-glava vojska, medtem ko je imel sam na voljo samo 300 vojakov. Sklenili so, da se bodo borili do zadnje kaplje krvi. Ponoči pred bitko pa je kralj sanjal, da je pred grad na konju prijahal sveti Jakob in se boril zanje. Tako se je tudi zgodilo. Vojska borih 300 vojakov je premagala mnogo številčnejšo množico in nihče ni vedel, kako. Tisti, ki so umirali, pa so baje videli nekoga, ki se je zanje bojeval na belem konju. Od takrat tu stoji njemu posvečena cerkev, Jakobov meč pa je postal znamenje romarjev. To legendo nam je povedal bolivijski Američan, ki je že četrtič na Caminu. Morda zato, ker je tudi sam že videl nekoga na belem konju, kako se bojuje zanj. Tako kot mi. S sončnim vzhodom je prišel, potem nas je kot megla ščitil na poti, kjer ni bilo enega sam...

Nikoli poprej nisem čutil sredinca na nogi. To naredi bolečina. Več čutiš. In tudi zaradi bolečine postaneš vsaj nekoliko počasnejši, umiriš korak in kar naenkrat vidiš stvari, ki jih preprosto ne opaziš, če si zdrav in (pre)hiter. Kapljice rose na drobni cvetlici, gosenice na poti, polže s prelepimi vzorci na svojih hišicah, oblake in zlato pšeničnega polja, pa tudi bolečino romarja, ki šepa, občuduješ njegovo vztrajnost in optimizem, imaš čas, da mu rečeš dve besedi in mu prepustiš uho, ki mu lahko izlije bolečino. Začel sem več moliti. Moje jagode rožnega venca se pretakajo med prsti in meči in kolenom. Za vas sem molil. In za to, da bi šla nevihta mimo. Še sem se bal strašljivo črnih oblakov na obzorju, ki so nam ves dan grozili, a so se vseeno ves čas pred nami umikali in nas počakali tik pred mestecem Los Arcos, ki je naš današnji cilj. Želim si nekoč iskreno veseliti se tudi dežnih kapelj, tudi v njih gledati dobroto Boga, ki nam je danes na pot postavil brezplačno pipico ...

Estella. Mesto nas je čakalo na koncu vijuganja po slikovitem podeželju. Tik za tem, ko smo stopili v albergo, se je ulilo. Kot bi nas oblaki čakali. Ali pa Kdo drug. Že med potjo smo dobili nekaj blagoslova (beri: par kapelj dežja), da dan le ni bil pretežek, kajti bilo je strašno soparno. Tudi sicer dobivamo veliko darov. Poti so bogate s figami in robidnicami. Pred eno od fig sem odkril še nek drug "dar". Pojavljajo se mi prvi zametki žuljev. Prsti na levi nogi me pečejo. Mažem jih s smrekovim mazilom in jih zavijam v mikropor, a morda je to samo prelaganje dejstva na kak dan pozneje. Verjetno bodo res enkrat tu in tega dneva me je strah. Dneva, ko bo vsak moj korak bolečina. Zapisal bom nekaj, kar bom že jutri preklinjal, pa vendar. Kaj pa, če je tudi bolečina dar? Kot fige, kot robidnice, kot lepo in toplo vreme ali kot topla prha? Kaj, če mi prihaja nekaj povedat? Me nahranit ali morda ... česa osvobodit? Bolečina verjetno edina spreminja človeka. In tega se pr...

El Perdón je španska beseda za odpuščanje. Med vasjo Cizor Minor in Puente La Reina se jakobov romar povzpne do 800 m visokega prelaza Alto del Perdón. Pot je večinoma lepa, počasi in polagoma se dviga med polji pšenice in gostim grmovjem. Počasi se je delal dan, v meni pa jeza včerajšnjega večera in globoka utrujenost od še ene slabo prespane noči. Bolj se je danilo, bolj sem vedel, da moram na vrhu nekaj narediti ali, še bolje, nekaj pustiti. Meglice so se držale na hribih in tako tudi jaz. Težko sem hodil. Ne, ni samo nahrbtnik, človek nosi s seboj še veliko težje stvari. El Perdón je čakal name. Vedel sem, da moram na vrhu nekaj pustiti, da tak že po štirih dnevih ne bom mogel nadaljevati. A je bilo težko. Zanimivo, da človek najtežje pusti za seboj prav najtežje stvari. Nisem vedel, kaj storiti. El Perdón je storil svoje. Na hitro, napol v sramu sem bleknil, da si je treba na Perdónu nekaj odpustiti. A nisem mogel govoriti, za to je še prezgodaj. Samo objel sem svoji dve sopo...

Večer. Sedim na gričku, spodaj luči iz Pamplone, za menoj veter, v cerkvi nekdo poje pesmi na kitaro, pred menoj pa stoji nekdo, ki ga ne poznam. Velikokrat pride in vsakič je tako, da me preseneti. Po kaj je prišel? Jaz, ki ga ne poznam, je mogoče jaz, skrit nekam globoko v moje drobovje, tajni jaz, ki pride na površje takrat, kadar stvari ne grejo, kot bi morale, ko sem utrujen in naveličan poti in sebe in vsega, kar sem. Nocoj je tako, zato je tu. Logično. A vseeno. Ne vem in ne razumem, zakaj sem tak, kot sem. Komaj prenosljiva vročina in asfalt in beton Pamplone sta prignala bika na plano. Ni danes San Fermin, a jaz vseeno tečem pred bikom, ki me je ujel in nasadil na roge. Ta pot je tako zelo težka in dolga predvsem zato, ker vedno na njej srečujem sebe...

Prvi je prinesel kos chorrita, ko smo uničeni po strašni vročini sedeli pod nekimi hrasti, dehidrirani in utrujeni še bolj od sonca kot od vročine. Potem smo se spustili do ljubke vasice Zobiri in tam pod starinskim kamnitim mostom v mrzli reki osvežili svoja prepečena telesa. In ker smo počakali vročino, da je minila in se šele potem preko lepih travnikov podali proti Larrasaoñi, smo tako prišli prepozno in so albergo že zaprli. Bili smo preprosto preveč utrujeni, da bi šli do naslednje vasi. In potem je prišel drugi angel, iz Normandije. Samo to je rekel, da smo pač vsi romarji in da naj smuknemo v hišo, ne da bi za to kdo vedel. In zdaj smo tu, na tleh pri kopalnici in hvaležni za bogat dan, poln sonca in robidnic in dobrih ljudi, počasi tonemo v spanec. Noge bolijo in ramena tudi in kožo, ožgano od sonca, zaskeli vsak dodatni žarek. Ampak preden sem šel, so mi Dornberškovci rekli, naj si ne mislim, da bo šlo brez bolečin. Res ne bo šlo. Če hočeš srečati angela moraš hoditi po ...

Nad staro baskovsko Saint-Jean Pied de Port so se dvigale meglice. Naravnost na pot, kamor smo stopali, previdno in počasi, na pot med zelenečimi logi in ovcami, konji in kravami, ki so se kot vsak drug dan pasli na njih. Množica popotnikov je šla pred nami in za nami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo potjo. In morda se je v slehernem izmed njih kakor v meni počasi odpirala Pandorina skrinjica strahov in vprašanj. Bom zmogel? Bom zmogel na tisoče in tisoče korakov? Me čaka uspeh ali poraz ali kaj drugega, česar se bojim, da bo prišlo, pa čeprav tega sploh še ne poznam? Vsak korak je prinesel novo, nepričakovano bolečino, zdaj v kolenu, potem v mečih, na stopalu, pa na hrbtu, ki pač ni vajen takšnih bremen. Vsak korak je prinesel novo skrb, a tudi novo lepoto. Počasi smo se dvignili nad meglo in počasi in nepričakovano nas je grelo sonce. Obrazi in roke in noge so nam začeli žareti. Se tako zgodi vsakič, ko si se sposoben podati v neko svojo meglo, na neko pot, ki se je v sebi pra...

Vem, da bi vam moral govoriti o dobrem Bogu, ki je z nami tudi v viharjih tega sveta in v nevihtah našega življenja. O Bogu, ki nikogar ne zapusti in ki je z nami vedno, v vsaki, še tako težki preizkušnji. To ste pričakovali. Tega ste si želeli. Tako bi v naša življenja vnesel mir in tolažbo in občutek ljubljenosti in varnosti. Tega, česar smo vsi žejni, česar vsi potrebujemo. In lahko bi to storil in vse bi bilo prav. Toda ob tem se čutim krivega. Ko berem evangelij o tem, kako je Jezus prišel po besnečih valovih do svojih učencev, se čutim krivega, ker vem, da je tudi danes ponoči nekje sredi Mediterana, sredi niča sveta neka barka, ki jo morje zaliva in premetava – in ne vem, če ima takšno srečo, da bi na teh valovih srečala Jezusa. Ne vem, če grem lahko mirno mimo vsega tega samo z odgovorom, da pač vsi nimamo te sreče. Nekaj v meni se obrača, nekaj mi ne da miru, da nisem nič boljši človek, da bi si zaslužil biti bolj srečen od drugih. V meni je neka nevihta – in mislim, da j...