Besede za srce

» Živimo lahko samo na dva načina. Tako, kot da ni nič čudež, ali pa tako, kot da je vse čudež. « (Albert Einstein) Grob je prazen. Tudi moj grob. To je zdaj že preizkušeno dejstvo, znano mnogim ljudem. A dvema učencema, utrujenima od življenja in neizpolnjenih želja, to ne zadostuje. To so pač samo besede, ki sta jih slišala že od mnogih ljudi. Ne verjameta jim. Seveda ne. Bolj kot namreč človek okuša življenje, bolj se navadi sklepati in razmišljati negativno. Tega je vajen zaradi slabih novic iz svojega in iz življenja ljudi, s katerimi živi. Razočaranja in ostale podobne izkušnje so nam kot dleto, ki iz trde realnosti izkleše obraz, nevajen nasmeha in vere v dobro. V življenje. » Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo? « (Lk 24,26) Verjeti v dobre novice je ena izmed najtežjih nalog današnjega sveta. Tako zelo smo napiti slabega, da je tudi dobra novica o našem odrešenju in porazu smrti in zla v nas za mnoge samo opij, pravljica, namenjena drh...

In ljubim te, ker te ljubim. Zakaj se srečati - ti si zame kakor zrak. Vedno prisoten. *** Ja ma armastan Sind, sest ma armastan Sind. Milleks kohtuda – Sa oled minu jaoks õhk. Kõikjal kohal. *** And I love you because I love you. Why meet — you are but air for me. Ever present.

Ne morem verjeti, da bom to res zapisal, pa vendar. Velik blagoslov je imeti v življenju nekoga, ki ti sesuva preveliko zaupanje vase in v svoj prav . Tako utrjuje to, kar je v tebi trdno, in ruši to, kar je v tebi majavo. In če se ima kaj sesuti, je dobro, da se sesuje čimprej, namesto da bi na trhlih temeljih gradil nekaj, kar bi sesul prvi viharček. Ne morem verjeti, da bom to zapisal, pa vendar. Rad imam takšne ljudi, čeprav mi grejo skrajno na živce. Čeprav rušijo avtoriteto mojim besedam in razmišljanjem. Ne dajo mi miru. Pošiljajo me na pot, puščajo me odprtega, da sem še sposoben prisluhniti in preveriti, morda kaj porušiti in na novo zgraditi. Da bi moja hiša rasla počasi, a da bi rasla tako, kot je treba. Tomaž je bistveni element vere in velike noči. Tisti moteči element, zaradi katerega se mi zatakne potica v grlu. Drugo mnenje in prepričanje, drug pogled na isto stvar, nasprotovanje in upor, to je nekaj, kar potrebuje vsak od nas, da ne bi v svoji veri – v...

Velika noč Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična . Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob . Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob , moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna . Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne morem...

Veliki petek Verjamete, da je ljubezen lahko večja od vsakega, še tako velikega človekovega zla? Jaz tudi ne. Človekova ljubezen ima svoje meje, preko katerih ne more. Zaradi tega se je zgodil veliki petek . Človek je moral videti, da ljubezni Boga ne ustavi nič na svetu, noben, tudi najtežji dokaz človekovega sovraštva in grdobe. Bog se je namenil, da gre iskat človeka v najtemnejšo temo, kar jih je, in skozi najhujše trpljenje, kar ga je kdaj videlo človeško oko; da mu pokaže, koliko mu pomeni majhno in slabotno človekovo srce. " Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. " (Rim 5,7-8) Danes je dan hvaležnosti nekomu, ki je prestregel smrtni strel namesto mene. Nič ni večjega od te nore Božje ljubezni do človeka. In sram me je vedeti, da sem vreden vsega tega. Da sem vreden vsega tega nečloveškega trpljenja, bičanja, zas...

Veliki četrtek  Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se naje njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja velikega četrtka ena najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom , dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga , ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato večerja velikega č...

6. postna nedelja Nekoč je živela mati, ki je zaradi kuge izgubila moža in otroke. Ostal ji je samo eden, njen ljubljeni sin. Da bi ga vzgojila, kakor je treba, je morala uboga žena dan in noč garati, da je lahko svojemu sinu kupila jabolka, rdeča, kakor so bili rdeči njegovi lasje. Fant je rasel in postal mladenič s polno glavo sanj. Toda začel se je družiti z ljudmi, ki so imeli dušo takšne barve kot noč in so čas preživeli z igranjem kart. Včasih je zmagal, še večkrat pa izgubil. Mati ga je na vedno čakala, da se je vrnil domov, tudi do zore. Nastavila mu je krožnik rdečih jabolk. In on jih je jedel in obljubil, da se bo spremenil. Nekega dne je izgubil ves denar, tudi tistega, ki ga še ni imel in ga je zastavil. Svoj dolg je moral poplačati, sicer bi ga pajdaši pretepli do smrti. Tako je sredi noči ubežal in se usedel na zid z glavo med rokami. Takrat se je nekaj premaknilo. Bil je mož v plašču, črnem kot tema. Fant se ga je ustrašil, on pa mu je rekel: »Lahko ti pomagam.« »K...

32. dan posta Končno mi je uspelo malce pospraviti po temle svojem malem svetu, v katerem iz dneva v dan živim. Ni bilo ravno prijetno. Odprl sem posode, ki so smrdele po plesni, jih pomil in posušil. Spakiral sem kovček za pot domov. Malce sem prezračil, odnesel smeti in pospravil stvari, ki sem jih sproti odlagal v območje v dosegu roke. Predvsem pa sem zmetal proč stvari, ki jih ne potrebujem več in ki mi jemljejo dragoceni prostor. Stvari, za katere sem mislil, da jih potrebujem, pa jih nisem že celo večnost uporabil. In čeprav se med njimi komajda premikam in se zaradi njih jezim, ko vedno znova vse privzdigujem in obračam, da bi našel malenkost, ki sem jo založil, se mi je vedno znova težko posloviti od njih. Zdi se mi, kot da nekaj izgubljam. Kot bi odvrgel del sebe, pa čeprav je to tisti del, ki bi moral z mene odpasti že zdavnaj, pa mu nisem pustil ... Ker je preteklost varna, pa čeprav je težka. Pospravljanje je težko, ker boli. In potem imam spet prostor, k...

30. dan posta » Tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega .« (Jn 8,29) Strah me je tistih duhovniških supermanov, ki so pred ljudmi sposobni izjaviti, da nikdar v svojem življenju niso podvomili v to, da so na pravi poti. Ker je mogoče samo troje: ali lažejo, ali so ta dvom v sebi popolnoma zadušili in živeli mimo njega ali pa se nikdar niso spraševali o sebi in svojem življenju. Življenje v veri zame nekaj preveč nestabilnega, da bi bil to sposoben verjeti. Ravno nestabilnost ji daje tisto njeno najdragocenejše jedro. Za poklic duhovnika se je treba vedno znova boriti, se vedno znova zanj odločati. Ker je vedno nekaj novega, nekaj povsem drugega. Danes biti duhovnik zame ne pomeni isto, kar je pomenilo 29. junija 2007, in verjamem, da ni isto, kar bo to pomenilo 29. junija 2017. Jaz nisem isti človek, jutri bom drugačen, kot sem danes. Zato se moram za svoje odločitve spet boriti. Moram svoje odločitve osmisliti s tem, kar sem jaz danes. Ne kar sem bil včeraj ...

5. postna nedelja » Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo .« (Ezk 37,13) » In umrli je prišel ven .« (Jn 11,44) Preden Jezus pride v Betanijo, je vse tako zimsko, mirujoče, negibno, zavrto. Lazar spi, mrtev je. Marija in Marta sedita v svoji hiši. Morda sta mrtvi tudi onidve. In potem, kar iznenada, kot spomladi, se začne vse premikati. Najprej Marta. Ona pride naproti . Potem Marija, ona hitro vstane . Potem Lazar. Ne piše, da je vstal od mrtvih, ampak da je prišel ven . Ne vem, kaj jih je gnalo. Morda so bili jezni, morda razočarani, morda so kričali, morda so vzbrsteli v upanje. Morda kaj drugega. A vsi so začutili potrebo, da se premaknejo, da se spravijo iz tega stanja smrti, v katerem so živeli. Ker je tako: mrtev si, če se ne premikaš. Če ne raseš, če ne hodiš, če bolj zaupaš v vrednost svojega udobja kot v vznemirljivost novega. To potrebo čutimo večkrat, pa je vedno pretežka za mirno in ustaljeno...