Besede za srce

Zadnje čase imam pred seboj veliko skrb. Počutim se kot ovca, ki bleja od strahu, ker ne ve, kam naj gre, za kaj naj se odloči. Preprosto je preveč na kocki, da bi bil miren. Šel sem razmišljat o tem. Na slepo sem odprl Sveto pismo in – kaj je pisalo v njem? »Gospod bo dal.« Spomnim se dogodka, ki je pravzaprav začelo moje duhovništvo. Še ne tako dolgo pred posvečenjem sem tehtal med družino in poklicem duhovnika. Težko mi je bilo, zdelo se mi je celo, da bom v vsakem primeru naredil napako, da bo vsaka moja izbira slaba. To mukotrpno tehtanje je privedlo do tako velike stiske, da preprosto nisem zmogel več. Izgubljen na neki podeželski poti sem preprosto zakričal: »Bog, ne morem več. Izberi ti.« In je res izbral. Počasi je nosil dogodke, ki jih nisem razumel, in pošiljal ljudi, ki sem jih sovražil, in me preko vsega peljal v življenje, kot ga živim zdaj. Življenje čudne lepote in hvaležnosti. Ne vem, zakaj sem mu zaupal. Ne vem, zakaj sem se mu prepustil. V srce so mi starši vsadi...

Won Lee, Dinner Date, 2012. Eno najlepših voščil, ki sem jih prejel za letošnjo veliko noč, je bila novica prijatelja, ki je imel težave v svojem zakonu. Napisal mi je, da je zanj velika noč to, da sta se začela z ženo  spoštljivo pogovarjati . Povsem prav ima. To je bila resnična velika noč. Kajti vstali Jezus se svojim učencem vedno prikaže takrat, ko se začnejo pogovarjati. Nič drugače ni pri slehernem od nas. Naše odrešenje, naše vstajenje, naš korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor. Ker smo – kakor pravi Marko Rupnik – lahko odrešeni samo skupaj. In skupaj smo, ko se pogovarjamo. Biti velikonočni kristjan zato zame pomeni imeti čas in voljo in pogum za pogovor vsak dan, v vsakem srečanju, v vsakem dogodku. Biti človek dialoga . Z vsemi in vsem, tudi s tistim, s čimer se ne strinjam. Človek dialoga namreč ni tisti, ki prepričuje in spreminja, ampak tisti, ki odpre svoja vrata ter sprejme človeka, ga posede k svoji mizi, mu postreže in jé skupaj z njim. Ta večerja ...

Četudi je Jezus že vstal, četudi je že premagal smrt, so učenci še vedno zaprti in zaklenjeni v sobi. strah . Stvar, ki najbolj zasužnjuje človeka. Ga najbolj hromi, mu najbolj odvzema življenje. Vse naše grehe naredimo zaradi strahu. Glejte samo ranjene ljudi svojega življenja, barabe, nasilneže, teroriste, karieriste, posesivneže, ljudomrzneže in kar je še negativcev. Niso od vedno taki. Niti niso taki v svojem bistvu. Takšne jih je naredil strah. Zaklenil jih je Zato Jezus stopa v sredo svojih prestrašenih učencev. V sredo samega strahu, ki vsakemu človeku preprečuje, da bi imel veliko noč – da bi bil odrešen . Stopa v največjo in najglobljo rano, kar jih ima človek. Vendar to še ni velika noč. To še ni odrešenje. Manjka še nekaj, še bistveni del, to, kar Jezus reče Tomažu: »Kakor sem jaz stopil vate, stopi tudi ti vame . Položi svojo roko v to rano in ne bodi neveren, ampak veren. « Jezus nosi rane, ker se velika noč lahko zgradi samo na ranah. Na njegovih ranah, ki so tudi...

Glej, vsakikrat, ko se zbudim iz ila, pretegnem ude in si zberem bit, podarjen sebi kot odvečna sila, ganljivo jasen in slovesno skrit, in mislim, da me vse, kar je, veliča, spoznam, da sem le svoje sence priča. Ko merim strme curke zemskih vrelcev in hranim klitje in nemir duha, ko merim smer zodiakalnih strelcev in burim nepočakanost sveta ter hočem biti divja moč mladiča, sem le zasenčena igrivost griča. In ko me vijejo ljubezni krči, vrtinci sanj in žrtvenika dim, in me opijajo zanosa vrči, da vriskam v sebi zmagovit nad zlim in pojem pesem pravljičnega ptiča, sem le nesrečni zaklinjavec niča. Ko pa mi duh obstane v gluhi lozi, da čudež bivanja zakrije čar, ko srce zadrhti v poslednji grozi, da ga zagrabi blaznosti požar in mi telo ubija srd biriča, spoznam in zvem, da sem ljubezni priča.

Priznam. Če bi se pod roman Maj, november podpisal kdorkoli drug, bi šlo za prav spodoben roman. Ko pa sem prebral, da je avtor Drago Jančar, so mi pričakovanja (pre)hitro zlezla (pre)visoko. Saj ne, da bi bil roman slab, nasprotno. Dober roman, z veliko priložnostmi, da človek razmišlja, še več, da se potopi v usodo in križišča sodobnega slovenskega mladca, podobnih razmišljanj in podobnih odločitev, malo naivnih, malo nesrečnih, kot jih ima marsikdo v mladi generaciji. Pa vendar. Razmišljal sem, kaj mi pri romanu manjka. In manjkalo je ... Ne vem točno, kaj. Morda duša, morda pripovedni žar, veselje, strast, ki smo ga od Jančarja vajeni. Strast, da, tista nevidna sila, ki loči vrhunske od dobrih. Nekaj globokega, podtalnega simbolizma in zdi se, kot da ... Pri nas doma bi rekli, da se še ni dobro "womodil", da se še ni dobro ulegel. Kot mineštra, ki je vedno boljša zvečer, kot za kosilo. Sicer pa gre za aktualna vprašanja mladosti in iskanja. In morda zastrt odgovor, za...

Četudi se človek v življenju nima česa veseliti, se mora veseliti velike noči. Veseliti se mora tega jutra, ki je končalo noč, in glavnega prizora v njem: praznega groba . Toda zakaj se je treba tako zelo veseliti praznega groba? Ne toliko zaradi Boga, ki spet živi, temveč zaradi človeka . Prazen grob je namreč umetnina, ki jo je Bog to jutro naredil iz človeka. In kakšna umetnina je to! Grob ni mesto Boga, temveč mesto človeka, ki je zapisan grehu, bolečini, trpljenju, krivdi, strahu in smrti. In prav ta grob, ta žalostna človeška lupina, je danes prazna. Ker je vanj stopil Bog, vzel iz njega človeka in ga odnesel ven. V življenje . V naročje Boga, v naročje ljubezni. To je razlog našega veselja. Da smo odrešeni ljudje v naročju ljubezni . In da nam smrt zato nič ne more. Res, lahko nam zadaja rane, lahko nas pelje skozi najtežje preizkušnje, lahko nas osami in trpinči in ubije – ne more pa nas iztrgati iz Njegovega objema. Kajti naj človek stori še tako težke stvari, naj leže...

Kje je Križani? V tej noči je vse tako nenavadno. Vse je pripravljeno, da se začnemo spraševati o tem. Vse je pripravljeno, da bi nas vznemirilo . Odvaljen kamen. Prazen grob. Mladenič v belem. Skrivnostne, čudne, nelogične besede: »Iščete križanega, mrtvega Jezusa. Ni ga tukaj.« Velika noč je vznemirjenje našega življenja. Vedno pride nekaj, kar nas v naši zaverovanosti v lasten prav, v naši gotovosti in načrtih zmoti . To je velika noč, to je vstajenje našega življenja: Kristus, ki izginja . Kdaj celo na zelo krut in grob način. Kajti velika noč je tu, da nas pretrese, da nas ustavi, da prekine našo pot, ki je pot v grob, v smrt, in nam poreče: » Obrni se . Ni ga tukaj. Pojdi drugam.« Da je Kristus živ, ni logično. A Kristus živi prav dokler ni logičen . Dokler nas vznemirja, dokler nam postavlja vprašanja. Če Kristus ne izgine, je mrtvi Kristus. Živi Kristus se pusti iskati. Zakaj? Ker hoče , da ga iščemo. Da bi, kakor On, »tudi mi stopili na pot novega življenja.« (Rim 6,...

V središču vsake hiše je miza. Ker se na njej dogajajo pomembne stvari našega življenja. Na mizi jemo, na mizi se učimo in pišemo, na mizi delamo in mesimo kruh. Toda največja vrednost mize je, da se ob njej srečujemo . Ob mizi postajamo družina, ko se zberemo in ustavimo drug ob drugem in jemo – hrano na mizi in ljudi, ki so ob njej, čas, ki smo si ga podarili, in našo ljubezen. Zato smo ob mizi – ker nas miza zbere skupaj. Tudi velika noč se začne pri mizi. Ta miza je Jezus . Tam, okrog nje se zberemo grešniki vseh vrst, izdajalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, morilci, poraženci in ranjenci življenjskih bojev in preizkušenj. Za vsakogar je prostor, saj mize ne potrebujejo siti, temveč lačni ljudje. Še bolj lačni ljubezni kakor kruha. Gospod zbere ob sebi lačne tega sveta, da bi nam dal jesti. A to je skrivnost njegove večerje: miza postane miza, ko se ob njej srečamo . In Gospod nam postane hrana, ko se ob njem srečamo . Njegov kruh in vino za nas so bratje in sestre ob...