Besede za srce

Ta teden sem slabo spal. V spomin so mi namreč prišle težke stvari, moji grehi, ki sem storil nekomu od svojih bližnjih. Težko mi je bilo. Zelo težko. Težko je namreč priti do trenutka, ko se v Jezusovih besedah Petru – ja, tistemu zlatemu Petru, ki je edini od učencev znal povedati, kdo je Jezus, tistemu super pridnemu Petru, ki je bil sploh najboljši od vseh – namreč v tistih težkih besedah, ko mu reče » satan «, spoznam tudi sam. In do tega trenutka zagotovo pridem, če sem iskren. Do trenutka, ko spoznam svojo grešnost in nepopolnost. Težko spoznanje je, da sem grešnik. Da delam slabo. Da tudi po meni v ta svet vstopa zlo. In ja, težko je popravljati svoje napake. Tudi gledati, kako smo naredili nekaj, kar nam je uničilo življenjske želje in načrte. V tem je nekakšen poraz ali ponižanje, ker smo pokvarili podobo, ki smo jo imeli pri ljudeh, ki so nas poznali. A težje od vsega tega je sprejeti dejstvo, da smo nekemu človeku storili nekaj, česar ne moremo popraviti. Da smo nekoga ...

"Igraj se z menoj," je Mali princ zaprosil lisico. "Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena." "Ah, oprosti!" je dejal Mali princ. Nato je pomislil in rekel: "Kaj je to ,udomačena' ?" "To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..." "Ustvarjati vezi?" "Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu. Prosim... udomači me," je rekla. "Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj." " Le tisto spoznaš, kar udomačiš ," je rekla lisica. "Če bi rad imel prijatelja, me u...

suncandaily.blogspot.com Težka je beseda »ne«. Za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo. Za oboje enako težka. Ker se nam zdi tako zelo kruta in trda. A beseda »ne« se lahko in se mora izgovarjati tudi iz in zaradi ljubezni. Beseda »ne« je namreč za oboje tudi zdravilna, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna. Beseda »ne« namreč postavlja meje. Ko jo izgovarjam sam, mi pomaga, da se osvobodim prepričanja, da sem vsemogočen in da moram biti vedno vsem na razpolago. Pomaga mi spoznati, da ne morem in ne znam vsega. Postavlja mi meje, da se zavedam, kdo sem v resnici in da se ne ne precenjujem ne podcenjujem. Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. Kdaj smo zahtevali nekaj, kar bi nam ali drugemu škodilo. Da se tako zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. K temu spada tudi spoznanje, da moje mnenje ni nujno vedno edino pravilno. Kar nas spet osvobaja. Ker zaradi tega dopustim, da sta resnica in realnost lahko tu...

Duhovniki Marijino hvalnico Magnificat ali po slovensko » Moja duša poveličuje Gospoda « molimo vsak večer. Seveda je ni težko moliti, ko so dnevi lepi in jih končuješ zadovoljen. Toda tedaj, ko prihajaš zvečer pred Gospoda praznih rok, razočaran, žalosten, morda celo jezen nanj, je povsem drugače. Zakaj bi ga poveličeval, ko pa je tvoje srce v povsem drugačnem razpoloženju? Če bi raje kričal ali preklinjal ali v sramu molčal? Mnogo je takih dni. Takih, ko ni za kaj slaviti Gospoda. In vendar je treba to hvalnico moliti vsak dan . Ker je treba vsak dan slaviti Gospoda . Ker biti kristjan ne pomeni biti popoln, niti ne pomeni biti elita, niti ne pomeni biti priden in vzoren človek, ampak biti kristjan pomeni najprej slaviti Gospoda. Ne nujno s petjem in veselim srcem, ampak s tem, kar nam je On dal tistega dne. Tako, da sem pred njim tak, kakršnega me je naredil tisti dan, in mu rečem: »Ti si moj Gospod, moj Oče, moj Prijatelj. Ti si moj Bog, ki mi daje dihati, hoditi, govorit...

Kot veliko otrok je bilo tudi mene strah teme. Kako tudi ne? V njej je vse tako neznano, da človek nima ničesar, na kar bi se oprl. In tako postane izgubljen in nemočen. Ta strah sem kasneje premagal. A ne tedaj, ko sem se bil sam sposoben soočiti s temo ali ko sem odkril, da sem močnejši od nje, temveč veliko prej. Premagal sem jo takrat, ko sem se začel zavedati, da mi tema nič ne more, ker sta tam, za vrati sobe, tata in mama, ki sta močnejša od teme, da jo lahko vsak trenutek premagata, in da bosta zame naredila vse. Da bosta tu, če me bo strah. To je bila moja oporna točka. Nekaj, v kar sem verjel. Na začetku mojega življenja je glas, ki ne bo utihnil nikoli: »Ti si moj ljubljeni sin!« Moj Oče, ki mi je to rekel na začetku mojega življenja, je mislil resno. Verjeti temu klicu torej pomeni biti njegov sin. Verjeti temu klicu in ne kateremu koli drugemu glasu, ki pravi nasprotno, pomeni živeti. A nasprotnih glasov je polno. Kot viharji in gromi in bliski golčijo v mojem življenj...

Prihodnost pripada iskalcem lepote V Vipavi so nesmrtno lepi sončni zahodi. Tako zelo lepi, da je skorajda greh, če vsak večer ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Tako zelo lepo je to dogajanje na nebu pred našo hišo, da bi moralo biti težko najti prostor za občudovanje. Pa ni. Prostora je več kot dovolj. Samo peščica se nas ustavi in gleda brezčasno lepoto neba. Večina jih je takrat v hiši, zamaknjena v svoje delo ali razvedrilo ali dolgčas ali brezdelje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s ...

» Ne moremo vsi narediti velikih stvari. Lahko pa naredimo majhne stvari z veliko ljubezni. « (Mati Terezija) Velikokrat se zalotim v misli, da si želim biti nekdo res pomemben. Da bi bil nekdo, ki bo povedal velike stvari, nekdo, ki bo odkril nekaj novega, nekdo, ki bo naredil nekaj tako velikega, da bi spremenil vsaj enega človeka, vas, mesto, državo, Cerkev, ves svet. Zato veliko stavim na svoje besede, ker se mi zdi, da sem v njih močan. A tako velikokrat se mi zgodi, da ne uspe tako, kot sem si zamislil. Da so besede nerodne in nepremišljene, nagovori plehki in naučeni. In potem sem razočaran. Zavlečem se nekam v samoto, se tolčem po glavi in se smilim samemu sebi. Nekega dne sem se o tem potožil svoji prijateljici. In mi je povedala stvari, ki so mi povsem spremenile življenje. Rekla je, da to, ali se bodo ljudje, ki sem jim govoril, spremenili, ni odvisno od mene, ampak od Boga. In da lahko Bog naredi nekaj po mojih besedah, tudi če so revne in slabe. Če le imajo v se...