Ven
Tudi današnji dan vsak od nas začenja z jezo na nekoga, ki nas je prizadel, z razočaranjem nad svojimi
včerajšnjimi porazi, z nevoščljivostjo, s pretežkimi besedami, s pesimizmom, pa z žalostjo, s krivdo in še marsičim, kar nam je prinesla lažja ali težja preteklost, srečanja, odnosi … življenje pač.
To je hlev, v katerem živimo. Zaprt, zatohel prostor, ki se ga lahko tako hitro navadimo, da ne vohamo več njegovega smradu in da – ne da bi se tega zavedali –z njim živimo tudi svoje današnje odnose. In nam je čisto v redu tako, kot je, dokler ne kdo dregne v nas in se iz našega doma privali velik smrad, gnev, ogorčenje, užaljenost ali pa vsaj cinizem.
Ljudje se namreč usmradimo, če vsak dan ne gremo ven. Če ne vsak dan odidemo skozi vrata, skozi Kristusa, ki nas s svojo besedo pelje ven, ven iz zamer, iz krivic, iz užaljenosti, ven iz nesmiselnih prerekanj in predsodkov, ven iz prevelikega ponosa, ven iz vsega, kar v naših odnosih ustvarja smrad. On nas pelje ven iz hleva, da bi bili svobodni vsega tega. Da bi bili svobodni, kar pomeni novi in sveži, neobremenjeni s preteklostjo in tako pripravljeni z vsakim človekom narediti nov začetek.
Seveda iti ven (ali če rečemo tudi odpustiti) ne pomeni pozabiti, temveč posloviti se od tega, zapustiti to, kar nas je usmradilo. Popolnoma se odpovedati kakršnikoli moči ali vplivu, ki bi ga lahko imel nad človekom, ker mi je nekaj storil.
To je seveda težko. Toda samo to je življenje.
včerajšnjimi porazi, z nevoščljivostjo, s pretežkimi besedami, s pesimizmom, pa z žalostjo, s krivdo in še marsičim, kar nam je prinesla lažja ali težja preteklost, srečanja, odnosi … življenje pač.
To je hlev, v katerem živimo. Zaprt, zatohel prostor, ki se ga lahko tako hitro navadimo, da ne vohamo več njegovega smradu in da – ne da bi se tega zavedali –z njim živimo tudi svoje današnje odnose. In nam je čisto v redu tako, kot je, dokler ne kdo dregne v nas in se iz našega doma privali velik smrad, gnev, ogorčenje, užaljenost ali pa vsaj cinizem.
Ljudje se namreč usmradimo, če vsak dan ne gremo ven. Če ne vsak dan odidemo skozi vrata, skozi Kristusa, ki nas s svojo besedo pelje ven, ven iz zamer, iz krivic, iz užaljenosti, ven iz nesmiselnih prerekanj in predsodkov, ven iz prevelikega ponosa, ven iz vsega, kar v naših odnosih ustvarja smrad. On nas pelje ven iz hleva, da bi bili svobodni vsega tega. Da bi bili svobodni, kar pomeni novi in sveži, neobremenjeni s preteklostjo in tako pripravljeni z vsakim človekom narediti nov začetek.Seveda iti ven (ali če rečemo tudi odpustiti) ne pomeni pozabiti, temveč posloviti se od tega, zapustiti to, kar nas je usmradilo. Popolnoma se odpovedati kakršnikoli moči ali vplivu, ki bi ga lahko imel nad človekom, ker mi je nekaj storil.
To je seveda težko. Toda samo to je življenje.
Res je težko. Sploh če to narediš enkrat, dvakrat, trikrat, pa z druge strani ni nobenega sprejemanja več v smislu pogovora. Potem ugotoviš, da obstajajo ljudje, ki se enostavno niso zmožni pogovarjati o osebnih stvareh, kot je npr. odpuščanje, zamera,ampak te poznajo samo takrat, ko jim gre dobro in samo takrat so zmožni komunikacije... Potem pač živiš med njimi, ampak težko še z njimi...
OdgovoriIzbriši