Eno je pomembnejše

Imel sem srečo, da sem nekoč lahko sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.«

Pretreslo me je. Seveda ni hotela reči, da mi ni potrebno delati. Rekla pa je, da moram vedeti, kaj mora biti temelj mojih dejanj, da bi dobro in prav delal, kar bom delal. Kaj mora biti temelj, iz katerega se bodo črpala in hranila vsa moja dejanja. In ta temelj je poslušanje Gospoda.

In to je naše najpomembnejše opravilo. Poslušanje Gospoda. Da vame in v moja dejanja vstopi Gospod. Če on ne vstopi, potem nimajo ne smeri in ne smisla. Ne more pa vstopiti, če nimamo dovolj časa za zbranost in molitev. Če nimamo dovolj časa za to, da smo učenci. In učenci so tisti, ki najprej poslušajo in šele potem delajo. Ker se ljubezni šele učimo.

Kratka zbranost, preden zjutraj odhitimo po opravilih, trenutki, ko se med dnevom ustavimo in pretehtamo vrednost svojih dejanj, trenutki, ko imamo čas, da se z otroki pogovarjamo in igramo, trenutki, ki jih namenimo nežnosti in pogovoru s svojim zakoncem, prijateljem, sodelavcem, trenutki večera, ko se kot družina ustavimo in imamo čas drug za drugega in za to, da skupaj molimo in se zahvalimo za ves dan, to so trenutki, ko smo se ustavili in poslušali Gospoda.

To so trenutki, ko smo se spet zavedli, zaradi česa živimo in zaradi koga ali česa delamo, kar delamo. Kaj je tisto, kar ima v našem življenju večjo težo. To, da smo starši. Da smo duhovniki. Da smo učenci. In kdor to ve, ne bo delal samo stvari, ki so nujne, ampak predvsem tiste, ki so pomembne. In to ni vedno eno in isto.