Prinašalci miru

V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹, ker je kristjan najprej, pred vsemi drugimi stvarmi, prinašalec miru. Tak pa je, kadar gre kot jagnje med volkove.

Preprost, ranljiv, brez orožja in brez taktik, brez moči, prepuščen na milost in nemilost volkovom. Oborožen samo z mehkobo evangelija. Evangelija, ki pravi, da so tudi volkovi njegovi bratje.

Res je. Tudi največji optimist bi težko verjel, da jagnje v takšni družbi lahko preživi. Res je, jagnje morda ne bo preživelo. Pa saj niti ne gre za preživetje jagnjet, temveč volkov. Točno, za preživetje volkov. Kajti zanje in zaradi njih so jagnjeta poslana v svet. Volkovi, naj se zdi še tako neverjetno, namreč jagnjeta potrebujejo za svoje življenje, da bi preživeli. Z njimi, z njihovimi življenji se morajo hraniti, da bi mogli živeti. Primorani so v to. In ko jih pobijajo, ko jih morijo in jedo njihovo meso, so volkovi vedno manj volkovi in vedno bolj jagnjeta.

In tako se naš svet spreminja. Tako se širi evangelij, tako se širi mir. Z vsako besedo, z vsakim dejanjem, z vsako majčkeno malenkostjo so volkovi vedno manj volkovi, če jagnjeta vidijo v njih svoje brate. Če jim zato vračajo hudo z dobrim, sovraštvo z odpuščanjem, preklinjanje z molitvijo. Če jih tako hranijo, pa čeprav s svojimi lastnimi solzami, znojem ali krvjo, ker vedo, da brez tega njihovi bratje ne morejo preživeti ...

Težko, a osrečujočo je zato poslanstvo, ki nam ga nalaga Gospod, poslanstvo jagnjeta za ta svet. Težko, ker vemo, da bo treba za to poslanstvo dati življenje. Osrečujoče pa, ker vemo, da smo tudi sami vsaj malo volkovi.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro