Preskoči na glavno vsebino

Kako priti do miru?

Ob koncu napornega dneva, polnega živžava in hitenja od tega do onega opravila si ponavadi zaželim nekaj miru. Miru, tišine, odmaknjenosti od vsega, kar se mi je ali sem si sam naložil na svoja pleča. A ko potihnejo vse stvari okoli mene, se začne oglašati vse, kar se je tistega dne nabralo v srcu.

Začnem razmišljati o mnogih problemih, ki so se tja naselili, o težavnih odnosih in težkih besedah, ki sem jih izrekel, o nesrečah ljudi, s katerimi sem se pogovarjal in o teži naslednjega dne, ki šele prihaja. In čeprav je vse okoli mene mirno in tiho, v meni butajo valovi.

To ni mir, ki si ga želim. Tudi ni mir, ki si ga želi toliko ljudi, ki mora jemati pomirjevala, da preživijo težke dneve in noči. To ni mir, ker si miru ne morem ustvariti samo s tem, da sem nekje daleč stran od vsega. Kajti kamorkoli že grem, svoje sence vedno nosim s seboj.

Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj mene. In sicer šele tedaj, ko stopim v prostor, kjer se počutim varno in sprejeto, pa čeprav poln napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjem objemu.

Kdor namreč nosi v sebi takšen prostor, kdor ima v sebi vedno priložnost objeti Boga, lahko kljub mnogim težavam in napetostim v dnevu v sebi ostane miren. To ne pomeni, da ni razrvan in utrujen od vsega, kar ga tare, ne pomeni, da ga stvari, ki se mu zgodijo, ne bolijo in ne prizadenejo, temveč da globoko v sebi nosi zaupanje, da bo kljub vsemu težkemu, kar se dogaja, na koncu vendarle vse v redu. Ker je nekdo, ki mu zaupam, da me nosi v rokah in da bo zato resnično vse v redu. Da sem v redu jaz, tak, kot sem, tudi ko nisem tak, kot si želim sam in kot si želijo drugi okoli mene, in da se bo vse, kar sem naredil, nazadnje vendarle izteklo tako, kakor se mora. Da bo dobro zmagalo okoli mene in v meni. Da bo dobro zmagalo tudi v mojih slabostih in grdobijah. Ker nekdo bdi nad mano, pazi name in piše ravno tudi po mojih krivih črtah.

Biti človek miru pomeni najprej verjeti v zvestobo Boga. Verjeti, da se Bog nikdar ne odmakne od mene, niti tedaj, kadar se sam odmaknem od njega. Iz tega izvira pravi mir, ki mu vse naokoli ne more nič. Velikonočni mir, ki je darilo vstalega Gospoda, premagovalca vsega in vsakega zla.

Zato mir ni toliko sad nekega prizadevanja, kolikor dar Boga, ki ga moram sprejeti. Tako, da verujem vanj in v njegovo ljubezen do mene.


Komentarji

  1. Tale misel, je pa očitno spisana prav zame in prav za današnji dan. Ravno sem razmišljala, zakaj se je morala nesreča, ki se mi je zgodila danes zjutraj pripetiti ravno meni.
    Sedaj imam odgovor... Očitno je bil Bog na delu, kljub vsemu in mi je na pot poslal razumne ljudi, s katerimi se je dalo sporazumeti. Ja, res me ima rad prav vsak dan in res je On tisti, ki prinaša mir v moje srce in zagotovilo, da bo vse še dobro.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.