Preskoči na glavno vsebino

Prazne mreže

Zadnje čase se res zelo mučim s temi nedeljskimi nagovori. Ni pravih besed, ni odmeva, ki naj bi ga evangelij pustil v mojem življenju. Ni rib, ki bi se ujele v mreže. Samo tišina in praznota in moj razočarani pogled. Tako tudi danes pred vami kot Peter izpiram prazne mreže.

Toda tule nekje, v tej praznoti razočaranja naj bi vstopil Bog. Kjer se potopim jaz, bi moral vstopiti Bog. Morda vstopa zdaj, na točki, kjer sem si končno priznal, da ne morem več. Morda je to želel. Ko pridejo razočaranja in porazi, se končajo človekove besede. Kjer se končajo besede, se začne tišina. In v njej se rodi Bog.

Tišine potrebuje človek. Tudi danes je potrebuje, ob vsej zmedi, ob kateri čutimo tako veliko majhnost in nebogljenost, strah in nemoč, potrebujemo tišine. Tišina nam bo povedala več kot besede. Nemoč nam bo sporočila več kot bi nam moč v teh časih. Ker so to sporočila, s katerimi govori Bog.

Dokler verjamem v to, verjamem v ljubezen.

Oznake:

Komentarji

  1. sonja9. 2. 13, 16:59

    Marko, ne pozabi, iz besed preroka Izaija: "Tukaj sem, pošlji mene!" prihajata moč in navdih. Odpri srce. Prisluhni. Vstopil je. Gospod je tu. Molim zate.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tone9. 2. 13, 17:09

    Marko, ne zpiraš prazne mreže. Delaš, zelo garaš, loviš ljudi, moliš, prinašaš Njegov blagoslov, Njegovega Sina Jezusa ... Bog je s teboj.

    OdgovoriIzbriši
  3. A.9. 2. 13, 17:28

    Marko, tvoje besede so vedno kot mreža, ki se trga od množine rib... Komaj čakam vsako tvojo novo misel, nagovarjajo me, prebiram jih znova in znova.. Preko teh tvojih besed se nas mnogih dotika Bog... Hvala ti.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tina9. 2. 13, 19:13

    Marko,
    ko se počutim podobno kot ti, me zelo nagovarja in vzpodbuja ena tvojih pesmi:

    Vsaka noč mine.
    Le da je treba veliko tišine,
    pred križem,
    na križu,
    pod križem,
    da se človek prerine
    do svoje globine
    in najde topline
    v soncu, ki mine.

    Hvala ti za pesmi in misli.

    OdgovoriIzbriši
  5. Anonimni10. 2. 13, 13:33

    Včasih je mreža preprosto prazna,
    da le ni strgana. A tudi to, seda zašiti.

    OdgovoriIzbriši
  6. Anonimni10. 2. 13, 15:59

    Ni kaj, Marko, "obsojeni" smo na obalo, tu, da se srečamo z Njim in s teboj. Poglej, Marko, ribe so se ujele.

    OdgovoriIzbriši
  7. Anonimni10. 2. 13, 16:07

    Včasih pridejo dnevi, ko se ti zdi, da tvoje delo ni vredno prav nič. Za nekoga lahko narediš vse in še več, pa ni nikoli dovolj dobro oz. jih dobiš po glavi na način, da se v tebi vse zlomi in si rečeš, aha, tole imam v zahvalo... Ampak to je človeško razmišljanje in človeško razočaranje... Osebno pa veš da delaš za LJUBEZEN, pisano z veliko začetnico. In to je to, kar te žene naprej, da ne obupaš...
    Drugače pa ZELO rada berem vaša razmišljanja in jih tudi delim z našimi mladostniki. Hvala VAM in PROSIM, NE ODNEHAJTE PISATI (kljub temu, da včasih ne bo pravega navdiha), ker takih duhovnikov današnji svet potrebuje. HVALA

    OdgovoriIzbriši
  8. Kaplan Marko11. 2. 13, 11:20

    hvala vsem za podporo. res sem vas vesel, da gremo naprej, skupaj, z zakrpanimi mrežami iskat Besedo

    OdgovoriIzbriši
  9. Martina11. 2. 13, 12:11

    Marko, velika hvala gre v prvi vrsti Njemu in tebi, za tvoj trud in dar podarjanja samega sebe. Ko mi zmanjka moči in ne vem kako naprej, v tvojih besedah za srce(ki zrastejo iz Besede) vedno najdem pot, Besedo, ki me usmerja in vodi. Torej Marko, dobimo se na obali.

    OdgovoriIzbriši
  10. Anonimni13. 2. 13, 08:04

    Ej,
    če me Božja beseda ne nagovori, al pa če me: skoraj vsakič grem brat tud tvoj sladki med.

    Kratko in jedrnato maš. Je pa tvoje. Sem že poskusil pridgat tvoje besede, ampak so iz tvojega srca; iz tvoje mreže, ki ti jo daje Bog.

    Tvoja tišina je glasna :)

    Hvala torej za besede iz Boga - pardon: iz srca. Lepo je, da se pustiš bit ranljiv, lovit s trnkom na katerem ne vidiš vabe (toda kaže, da je).

    Se vidmo v Vipavi čez uro ... z
    Boštjanom bova malo zamudila, ker delam nekaj pomembnega (kot vidiš)

    MarkoS

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več