Na začetek

Večina strokovnjakov pravi, da je treba takrat, ko se v človeku zgodi kriza, ko se mu stvari zdijo nesmiselne in pretežke, ko se v sebi in svojih odnosih ne prepozna več, vrniti na začetek. Na izvir. In tam poiskati razloge, zaradi katerih smo stopili v odnos, na pot, se jih razveseliti in se zaradi njih ponovno odločiti. V zakonu je treba kreniti na tisto prvo pravo občutje ljubezni in na poroko ter na razloge zanjo. V duhovništvu na dan posvečenja in nove maše. V kateremkoli odnosu do točke, ki nas je prepričala, da je zanj vredno dati svoj čas, svojo pozornost, svoje življenje.

Vrnimo se na začetek. Morda smo pozabili, kdo smo in zakaj smo tu.

Vrnimo se na začetek (Markovega) evangelija. S čim se začne »dobra novica«? Kaj je tisti ključ, s katerim lahko vstopimo v evangelij, da ga razumemo, da ga sprejmemo, da ga želimo živeti? S tem začetkom sovpada tudi začetek mojega evangelija, moje krščanske zgodbe. S čim se je začelo? Zakaj smo šli za Gospodom? Zakaj smo postali kristjani? Kaj je tako razveselilo in spodbudilo naše starše, da so nas prinesli h Gospodu?

Na začetku vsega je stavek, ki ga ne smemo prezreti, ki ga ne smemo pozabiti nikdar:

»Ti si moj sin, ljubljeni! Ti si moja hči, ljubljena!«

»Ti si moj sin, moja hči! Moj si! In rad te imam!« Slišite ta stavek z začetka našega življenja? Mar nam ne daje neko neovrgljivo gotovost? Zavest, da nas je nekdo neskončno vesel? Zavest, da nekomu pripadamo in da pripadamo nekomu, ki nas ima rad? Zavest, da nas bo imel rad kljub vsemu, kar se bo z nami zgodilo?

Na tem stoji naše življenje. S tem se je začelo. S tem glasom, ki ni samo glas naših staršev, temveč še veliko bolj glas našega Boga. To je osnova. To je temelj. Če temu ne verjamemo, potem je naše življenje, potem je naš evangelij, naše krščanstvo brez temelja. Brez smisla. Nesmiselno ga je živeti, nesmiselno ga je oznanjati, če ne poznamo tega stavka, če ga ne občutimo, če mu ne verjamemo. Če ne vemo, da smo Božji ljubljeni sinovi in hčere. Brez tega se evangelija ne da razumeti. Brez tega se ga ne da živeti. In upam si reči: brez tega se ne da verovati, niti upati, niti ljubiti.

Ker je to izvir, iz katerega se hrani naše življenje.

A tudi če ne verjamete, tudi če ne živite tega, ste še vedno »njegovi ljubljeni«. In ko boste to v svojem življenju slišali in občutili, ko boste začeli temu verjeti, ste na začetku nečesa novega. Nečesa, čemur pravimo »dobra novica«. Dobra prihodnost. Ker je polna prisotnosti, bližine, upanja.