Dom

Mnogo ljudi, posebno mladih, išče dom. Dva izmed njih sta tudi učenca v evangeliju. Prvo vprašanje, ki sta ga zastavila Jezusu, je bilo: »Kje stanuješ?« Spraševala sta v bistvu to, kar sprašuje, kar hrepeni vsak izmed nas: po prostoru popolne sprejetosti in varnosti, ljubljenosti in spoštovanja. Jezusa nista spraševala po modrosti, tudi ne po karieri, niti po materialni brezskrbnosti. Želela sta si dóma: skupnosti z njim, njegove bližine in pozornosti. Želela sta si drugačnega učitelja, učitelja življenja, ne črke. Učitelja, ki bi ju učil s svojim življenjem.

Verjetno sta že večkrat poskušala, pa ni šlo. A Jezus je bil drugačen: »Pridita in bosta videla.« Videla, na lastne oči sta se prepričala, s svojimi ušesi sta slišala, s prsti otipala, z usti okusila in povonjala evangelij. Na Jezusovih rokah je bil napisan, na njegovem pozdravu, v kruhu in vinu, v njegovi gostoljubnosti, v skrbno pripravljeni večerji, v pozornem poslušanju, v njegovi zahtevnosti in privlačnosti, z njegovo ljubeznivostjo pobarvan.

Kako drugačen nauk od ostalih! Nauk, ki je bil tako resničen, ki je bil tako oprijemljiv, ki se je tako dotikal učencev in njunega življenja, da ju je spremenil. Kajti Jezus je živel, kar je učil. In je učil, kar je živel. Zato je bil njegov evangelij tako življenjski: ker ga je pisal, ker ga je pridigal s konkretnimi situacijami, skozi vsakdanje človekove razmere, probleme, odločitve, tehtanja in stiske. Ker so bile njegove besede rojene med mizo in posteljo, med šolo in igro, med službo in domom, med srcem in glavo.

Veliko se ubadamo s tem, zakaj naši mladi bežijo iz cerkva. Odgovor je zelo preprost. Naša vera, naš evangelij ni življenjski. Naši mladi nimajo pojma, kaj naj počnejo s svojo vero. Ker je vera knjig in učbenikov, a daleč od življenja. Omejili smo jo na cerkev in mašo, na ponavljanje starih obrazcev, na obrede, ki jih opravimo samo zato, ker je pač taka navada.

To ni vera. To ni evangelij. Pravzaprav niti bleda senca tega, zaradi česar sta učenca ostala pri Jezusu. Evangelij namreč niso samo Jezusove besede, so tudi Jezusova dejanja, je Jezusova ljubezen, je njegovo odpuščanje, sprejemanje, opominjanje, upanje ... je Jezusovo življenje. In če evangelij ni naše življenje, potem to sploh ni evangelij.

Kajti evangelij je tisto, kar sta občutila prva Jezusova učenca. Evangelij je dom, je bližina Boga, ki ga bodo ljudje spoznali po naših besedah, rokah, nogah, ko bomo govorili o tujih delavcih in njihovih plačah, ko bomo prišli navzkriž s sosedom, ko bomo imeli več kot naš bližnji, ko se bomo odločali med ugodnim in pravilnim, ko se bomo soočali z bolečinami, trpljenjem in smrtjo, ko bomo šibkejši in ko bomo močnejši, ko nas bo nagon silil k maščevanju in dogodki h goljufanju, ko bomo v precepu, ko bomo molili, ko bomo praznovali, ko bomo na plaži, v gostilni in v cerkvi.

Evangelij se piše s krvjo, ne s črnilom.


Komentarji

  1. Z vami se ne bi mogla bolj strinjati - sem tudi sama doživela to vero učbenikov in knjig. Verjetno je to tudi razlog, da sem prenehala zahajati v cerkev oz. grem vsake toliko časa le še zato, da pri jutranji maši pomagam "upokojenskem" zboru, če sem med vikendom slučajno doma.
    (Glavni razlog pa je verjetno bil, da nam je prejšnji župnik začel razlagati, da so stvari kot joga in pilates zviti načini za zvabljanje kristjanov v drugo vero. Oprostite, ampak to mi je pa preprosto paranoično.)

    Po mojem mnenju vera ni le v tem, da znaš vse molitvene obrazce; očitno je nekaj narobe, če je treba mlade prisiliti, da hodijo k maši, z liturgičnimi zvezki in "listki". Če vprašate mene, je ključ do nas, mladih, aktivno ukvarjanje z nami, učenje nauka v resničnem življenju in ne teorije v učilnici. Peljite nas v vrtec, v dom starostnikov, kamorkoli. Glavno, da vidimo dobra dela in v končni fazi evangelij v praksi.

    lp :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko Jezus postane moj Dom, ga nosim vedno s seboj – On me nosi. Kamor koli grem, je dom v meni. Izdajstva, prevare, zahrbtnosti me ne morejo zlomiti, ker se vedno lahko vrnem v najgloblje središče, kjer me čaka On, ki tolaži, opogumlja, vrača vero vase, v ljudi. Omogočim mu, da dela čudovite stvari tam, kjer se je zdelo, da ničesar več ni. Aleluja!

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj pa če smo skozi vse to izgubili Jezusa oz. srce, kjer naj bi On imel dom. Zanimivo, nagovarjam ga z veliko začetnico, pa ga ne poznam.

    OdgovoriIzbriši
  4. Učitelja življenja sta učenca že imela, saj sta bila učenca Janeza Krstnika. Ja, Jezusov nauk je bil in je drugačen, ker ni le nauk, ampak je 'nauk z oblastjo'. 'Jezus je Gospod', kakor pravi ena od prvih veroizpovedi, Odrešenik, ki pride med nas in odpušča grehe, to pa dela po Cerkvi, po svojih duhovnikih, pa če s(m)o le-ti takšni in drugačni. Evangelij je vedno 'et-et' (in-in), v sebi združuje več razsežnosti. Je tudi v učbenikih in knjigah, če mislimo na cerkveni nauk, je tudi v sociali, na najvišji način pa v zakramentih - med štirimi zidovi in izven njih. Odgovor na beg mladih je hkrati preprost in skrivnosten, vsekakor pa ne enostaven in ga ni moč zreducirati le na 'življenjskost' vere in evangelija. Pazimo, da vere in evangelija ne bi skrčili le na socialni nauk in 'Imejmo se radi'. Lahko bi napisal še marsikaj, kar se mi je utrnilo ob branju teh misli, a bodi dovolj. Kljukica na dobro zgolj zaradi razmišljanja, ki ga sproži, kajti zapisano je neka določena stran vere in evangelija, ki pa ne more veljati tudi splošno, če ne upošteva vseh vidikov. Vera in evangelij sta tudi nonice, ki še vedno redno zahajajo v cerkev in molijo rožne vence. Kakor je učil sv. Benedikt pa morata v Cerkvi sobivati karizma in struktura.

    OdgovoriIzbriši
  5. Jezus živi! Če želim bivati z Njim, če si želim postati kot On, potem bom neprestano premišljeval o Njem in iskal Njegovo bližino. Premišljevanje Božje besede, ki nam je dana v Svetem pismu, udeležba pri sveti maši in zakramentalna združitev z evharističnim Jezusom ter dejavno krščansko življenje je najboljši način za rodovitno sobivanje in sodelovanje z Bogom v vsakdanjem življenju. Se pa strinjam, da je ta pot na trenutke zelo težka, naporna in nepriljubljena, kar današnje mlade in manj mlade odvrne od tega, da bi ji v polnosti sledili in vztrajali na njej.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro